JEZIKI MANJŠIN: Slovenija je lahko zgled za Italijo

Italijanščina si zasluži omembo v republiški ustavi. Za to si že nekaj časa prizadevajo leve in desne stranke, v parlamentu pa je vedno zmanjkalo časa in politične volje za spremembo ustave. Tokrat gre, kot kaže, za nekoliko resnejšo pobudo stranke Bratov Italije, ki je začela svojo pot v poslanski zbornici, kmalu najbrž tudi v senatu. Ker gre za ustavni zakon, je postopek dolgotrajen in zapleten, desna sredina pa razpolaga s široko parlamentarno večino, tako da ima zakon precej možnosti, da bo sprejet.

In zakaj ni za priznanje italijanščine v ustavi že poskrbela ustavodajna skupščina? Tega ni naredila zaradi fašizma in njegovega zatiranja pripadnikov jezikovnih manjšin, začenši s Slovenci in z Južnimi Tirolci.

Oblikovalci ustave so menili, da bi bila omemba italijanskega jezika v temeljni državni listini takrat voda na mlin zagovornikom večvrednosti italijanščine nad ostalimi jeziki. Namesto tega so v šestem členu ustave zapisali, da je država dolžna zakonsko zaščititi jezikovne manjšine, še prej pa v tretjem členu poudarili, da tudi jezik ne sme biti vir diskriminacije državljanov.

Fašizma danes ni pred vrati in Italija se je s časom zelo spremenila. Osebno mislim, da so dozoreli časi za italijanščino v ustavi, a ne tako, kot v poslanski zbornici predlaga stranka predsednice vlade. Namesto, da bi za priznanje jezika dodali nov člen ali ga kvečjemu omenjali v členu o državni himni in zastavi, si Bratje Italije prizadevajo za spremembo člena o zaščiti manjšin. Italijanščina bi imela pred tem prednost, država pa naj bi, poleg jezikovnih manjšin, zaščitila še narečja.

To je popolnoma nesmiselno ali pa, kot je pravil Giulio Andreotti, kdor slabo misli o drugih, gotovo greši, a ima večkrat prav. Spreminjati člen o manjšinah v prid italijanščini bi pomenil velik korak nazaj. Treba je poiskati druge bolj smotrne rešitve.

Italijanščina je v številnih zakonih že priznana kot uradni jezik države in njenih institucij. Nenazadnje v uvodnem členu zakona o zaščiti jezikovnih manjšin iz leta 1999, ki je odprl pot zaščiti slovenske manjšine.

Pravna služba poslanske zbornice je k zakonskemu predlogu Bratov Italije priložila ekspertizo, v kateri med drugim našteva evropske države, ki v ustavi omenjajo uradne jezike. Med njimi je tudi Slovenija. Njena ustava v enajstem členu določa, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina. Na območjih občin, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina oziroma madžarščina.

Člen 61 slovenske ustave pravi, da ima vsakdo pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo. Naslednja člena priznavata pravico državljanom, da v odnosu do javne uprave uporabljajo svoj jezik in pisavo, kar velja tudi za znakovni jezik in jezik gluhonemih. Italija bi se lahko pri tem res zgledovala po Sloveniji.