KORONAVIRUS: Čas sebičnosti in solidarnosti

Na začetku je bila sebičnost. Ob izbruhu epidemije smo postrani gledali Kitajce, ki so se z njo kosali v domovini. Ko so virus odkrili v Lombardiji in Venetu, smo se bali tamkajšnjih ljudi. Ko je prispel k nam, je dober del občanov najprej poskrbel zase: v lekarni so pokupili maske in gel za umivanje rok ter si v supermarketu napolnili voziček s konzervami in mlekom. Pa naj si ostali pomagajo, kot vedo in znajo.

Obdobje pandemije pa je obenem tudi čas solidarnosti. Med sorodniki, sosedi, prijatelji, ki si med seboj pomagajo oziroma pomagajo ljudem, ki so ta čas najbolj v stiski. Simbol solidarnosti so prostovoljci civilne zaščite, ki nosijo hrano starejšim osebam. Skrb za skupnost se izkaže tudi z donacijo: vsakdo jo lahko nameni civilni zaščiti oziroma zdravstvenemu sistemu, ki je zaradi koronavirusa pod velikim pritiskom.

Podobno se obnašajo države. Ob prvem šoku je bil nagonski refleks marsikje enostranski: zapiranje vase brez dialoga in koordinacije s sosedi, za samopreživetje. Potem nastopi čas usklajevanja in skupnega reševanja težav. Verjamemo, da bo to obveljalo tudi v Berlinu in Haagu, kjer pojem solidarnosti marsikomu ne diši. Včasih je sever do juga upravičeno nezaupljiv, včasih pa ne.

No, povejmo še, da je Nemčija na svoje oddelke za intenzivno nego sprejela okrog petdeset hudo bolnih italijanskih pacientov – da ne bomo zapadli v poceni nacionalizem. Češka, država iz večkrat sebične Višegrajske skupine, je Italiji in Španiji priskrbela po 10.000 kombinezonov za v bolnišnice.

Najbolj pa odmeva pomoč iz držav zunaj Evropske unije, ki se v tej krizi ni izkazala, zaradi česar je njena podoba v očeh državljanov načeta. V Italijo so zgodaj prispeli kitajski zdravniki in pošiljke, sledili so zdravniki, raziskovalci, respiratorji, maske in oprema za testiranje iz Putinove Rusije. Da se ne bi blamiral, je predsednik ZDA Donald Trump zdaj obljubil Rimu za 100 milijonov dolarjev zdravstvene opreme.

65 zdravnikov prihaja s Kube: slednja prav gotovo ni bogata, nikoli pa ni varčevala z zdravniško pomočjo okoli po svetu. Pa ne samo v državah nekdanjega komunističnega bloka: v osrednji Afriki so se kubanski zdravniki pred kratkim borili proti eboli. Ko je Louisiano opustošil orkan Katrina, je Fidel Castro ponudil 1600 zdravnikov ZDA, a je George Bush mlajši njegovo pomoč odklonil.

Mala Albanija je v Italijo poslala trideset zdravnikov in zdravstvenih tehnikov. »V trenutku, ko so bogatejše države Italiji obrnile hrbet, mi, ki nismo bogati, ampak imamo spomin, si ne moremo dovoliti, da Italiji ne bi dokazali, da Albanci in Albanija ne zapustijo prijatelja v stiski,« je v nedeljo izjavil premier Edi Rama in spomnil, da je prekomorska soseda pred tridesetimi leti, ob izteku diktature, stala Albancem ob strani.

Nazadnje naj bi v Italijo štirinajst zdravnikov poslala celo Somalija, ena najrevnejših držav na svetu, katere temelje so dolgo let rušile diktatura, državljanska vojna in splošna nestabilnost. Del teh kroničnih težav gre z zgodovinskega vidika pripisati tudi škodi, ki so jo povzročili italijanski kolonizatorji, ampak vezi med državama se niso pretrgale. Somalijski zdravniki so se od svojih italijanskih profesorjev veliko naučili, zdaj pa jim bodo priskočili na pomoč. Najbrž tudi v upanju, da bo ta povrnjena. V Somaliji so doslej resda našteli le peščico primerov covida-19, a v vsej državi ni niti enega laboratorija za testiranje (brise pošiljajo v tujino), bolnišnic je premalo in vlada nima nadzora nad celotnim ozemljem. Solidarnost naj bo zato dvosmerna.