Prijava
Dark Theme
Trst je sredi nepremičninskega plazu, ki tiho, a vztrajno spodkopava socialne temelje mesta. Paradoks je očiten. V mestu ne manjka stanovanj, a vendar so ta za vse večji del prebivalstva nedosegljiva. Cene nepremičnin in najemnin rastejo bistveno hitreje kot lokalne plače, socialna stiska pa se poglablja v senci turističnega razcveta.
Še pred sedmimi leti je bil Trst na nepremičninskem dnu, danes pa dosega rekordne rasti. Po podatkih portala Immobiliare so se od začetka leta 2019 do pomladi 2026 povprečne prodajne cene v občini zvišale za osupljivih 60 odstotkov. Skok neposredno sovpada z uveljavitvijo mesta na turističnem zemljevidu. Na tisoče stanovanjskih enot je prešlo na platforme za kratkoročni najem, znaten del stanovanj pa je ob obetu rasti vrednosti končal tudi kot parkiran kapital ali kot občasno bivališče tujih kupcev. Trst je postal zanimiv za Avstrijce, Nemce, Madžare, pa tudi Slovence, ki v njem vidimo privlačen drugi dom ob morju. A velik del stanovanj se s tem trajno umakne s trga dolgoročnih bivališč. Kljub več kot 2.600 družinam na čakalnih listah za javno stanovanje je po različnih ocenah v mestu skupaj več kot 10.000 praznih zasebnih stanovanj.
Škarje med stroški bivanja in prihodki gospodinjstev so se močno razprle in se razpirajo še naprej. V istem obdobju, ko so prodajne cene nepremičnin poletele, najemnine pa so zrasle za 40 %, so se nominalne plače v povprečju zvišale za skromnih deset odstotkov, kar ob inflaciji pomeni celo padec dejanske kupne moči. Ker živi v najemu približno tretjina Tržačanov, kar je precej nad italijanskim povprečjem, je trg za povprečnega delavca ali upokojenca postal nedostopen.
Trst ima sicer v rokah izjemno bogastvo - več kot 12.400 neprofitnih stanovanj v lasti zavoda Ater in občine. To je stoletna dediščina, ki bi morala biti ščit proti gentrifikaciji, a je začela pod težo let popuščati. Četrtina teh stanovanj potrebuje nujno prenovo, okoli 1.500 enot pa je povsem praznih, saj so v tako slabem stanju, da po zakonu niso več vseljiva. Ker so najemnine socialno nizke, zavod sam ne zmore zbrati dovolj sredstev za obnovo fonda in ostaja odvisnik od izrednih državnih sredstev.
Posebno poglavje predstavljajo sicer dobro zamišljeni ukrepi italijanske zakonodaje. Po sistemu »dogovorjenih« najemnin »3+2 lastnik« v zameno za najemnino, nižjo od tržne, plača le desetodstotni davek namesto običajnih 21 ali več odstotkov. Dolga leta je bil ta mehanizem učinkovit, a turistični pritisk ga je potisnil čez rob - donosi od kratkoročnega najema so postali tako visoki, da investitorji raje tvegajo z višjo obdavčitvijo, kot pa da bi stanovanje za pet let zaklenili v dogovorjeno najemnino.
Paradoksalno je k stiski prispeval tudi Superbonus 110 %. Energetska prenova je lastnikom dvignila uradno točkovanje stavb in s tem zakonsko dovoljene zgornje meje dogovorjenih najemnin, ne da bi izgubili davčne ugodnosti. Kar je bilo zamišljeno kot okoljski ukrep, se je za marsikaterega najemnika sprevrglo v finančni pritisk. Hkrati se je poglobil razkorak med lepo prenovljenimi objekti, v katerih so pretežno najemna stanovanja, in stavbami, v katerih živijo starejši lastniki, ki si vložka v prenovo niso mogli privoščiti.
Če želi Trst preživeti kot živo mesto, bo treba hitro ukrepati. Najprej je nujno potreben sistematičen program prenove tistih 1.500 »spečih« stanovanj podjetja Ater s stabilnim finančnim virom. Hkrati pa mora mesto postati drznejše pri uporabi praznih prostorov. Prazne palače v starem mestnem jedru bi lahko prednostno preuredili v študentske domove, s čimer bi zmanjšali pritisk študentov na zasebni najemni sektor. Lahko bi spodbujali zadružno povezovanje mladih, ki bi jim občina podelila stavbe v dolgoročno upravljanje pod pogojem, da jih sami postopno obnovijo in v njih bivajo. Mesto lahko tudi aktivno pomaga pri obnovi sosesk, da prepreči propadanje in socialno segregacijo. Seveda pa je potreben tudi politični pogum za obdavčitev stanovanj, ki služijo zgolj kot naložba, za strogo omejevanje licenc za kratkoročni najem in za učinkovit nadzor nad obojim. Brez teh ukrepov bo Trst postal muzej za turiste in naložbena priložnost za vlagatelje - ne pa dom za tiste, ki v njem živijo in delajo.
