NASILJE: Izkoreninimo ga iz naših družin

O njem beremo skoraj vsakodnevno. In se z njim ne moremo in nočemo sprijazniti. Italijanske časopise so prejšnje dni spet polnile strašljive novice, tokrat o umoru dveh študentk, Sare Campanella in Ilarie Sula, pa tudi o njihovem vrstniku Bojanu Paniću, ki se je z nožem spravil nad nasilnega očeta Simeua, da bi zaščitil mamo, in ga ubil.

Kdor se z nasiljem, ki ga moški izvajajo nad ženskami, poklicno ukvarja, vztrajno ponavlja, da ta ne pozna zemljepisnih, narodnih, razrednih meja. Lahko si reven ali bogat, učen ali nepismen, svetle ali temnejše polti, živiš lahko v Rimu, na Vrhniki ali v Trstu: če nisi sposoben na žensko gledati kot na enakovrednega sočloveka, so ostale okoliščine zanemarljive. In takih, ki niso sposobni enakopravnih odnosov, je po črni kroniki sodeč, veliko.

Zato nas, žal, ni preveč presenetilo, ko smo pred dnevi v uredništvu izvedeli za hud primer družinskega nasilja v eni od »naših« vasi. Vemo, da se nasilje skriva tudi za zidovi naših domov, v naših klancih in ulicah. Težko ga je izkoreniniti. Patriarhat, namreč. Ki je stoletja opravičeval in udejanjal vodilno vlogo moških, njihovo moč in premoč.

Nasilje nad ženskami, otroki, starejšimi - pravzaprav nad vsemi - je tema, s katero se ni preprosto soočiti. Tako zasebno kot tudi poklicno. Potrditev, ali je novica resnična, smo iskali pri karabinjerjih. Res so potrdili, da so se v prejšnjih dneh ukvarjali s primerom družinskega nasilja, večjih podrobnosti pa niso želeli razkriti. Ker gre za zelo občutljivo temo, v katero so vpletene tudi mladoletne osebe. Ker se s primerom ukvarja tožilstvo. Ker je treba žrtve čim bolj zaščititi.

Prosili so nas, naj z objavo nekoliko počakamo, s čimer smo se zaradi vsega naštetega strinjali. Tržaški spletni dnevnik je podrobnosti o tej žalostni nasilni zgodbi izvedel po drugih kanalih in jih objavil.

Novica tako ni več »skrivnost«, kar najbrž že dolgo ni bila. In prav to bi nas moralo siliti k razmisleku. Kajti težko se je sprijazniti z mislijo, da se ne oziramo na nasilje okrog nas. Da v tišini sobivamo z njim, se delamo, da ga ni. Tedne, mesece, celo leta. Prav gotovo ni enostavno o njem spregovoriti, odreagirati nanj, se mu upreti. A najbrž bi se morali prav vsi bolj potruditi, da ga izkoreninimo iz naših družin in okolice.

Drugače se bomo, s solzami in jezo, še zbirali na dogodkih, kot bo današnji, ko se bodo ob 15. uri pred tržaško glavno univerzo spomnili ubitih Sare in Ilarie.