Danes, na osemdeseti rojstni dan Primorskega dnevnika, se predstavljamo z našimi obrazi - z obrazi sedanje generacije zaposlenih na časopisu.
Predstavljamo se z obrazi uredništva, stavnice in tehničnega oddelka, tajništva in uprave. Vendar obrazov, ki bi sodili k tem, je še veliko več. Bili bi obrazi še drugih fotografov, delavcev in vodij tiskarskega podjetja, raznašalcev in oglaševalcev ... Vsi niso zaposleni pri časopisu, s Primorskim dnevnikom so v pogodbenem razmerju. Vendar vsak izmed njih doprinese k temu, da kolesje, ki ustvarja časopis, niti za hip ne zastane. Vsem dolgujemo zahvalo.
Sem bi sodili tudi obrazi tistih generacij, ki so bile na Primorskem dnevniku pred nami. Prva izmed teh se je izoblikovala konspirativno, v ilegali, v uredništvu Partizanskega dnevnika. Upornost, neuklonljivost in željo po svobodi in pravici je krojila v vojni. Taista generacija je v noči na današnji dan pred osemdesetimi leti v pravkar osvobojenem Trstu, na zaseženem sedežu z režimom kompromitiranega italijanskega časopisa na Goldonijevem trgu, poslala v tisk prvo edicijo Primorskega dnevnika. Neuklonljivost te generacije danes povezujemo z novinarji in novinarkami, ki tudi v najbolj nečloveških razmerah vztrajajo pri svojem delu. Na primer v palestinskem peklu.
Tedanje generacije se danes spominjamo s fotografijo vojnega dopisnika in fotografa Staneta Lenardiča - Žana na straneh 20-21, ki jo - kar nam je znano - objavljamo prvič. Nismo je poznali, z njenim obstojem nas je seznanil raziskovalec iz Trsta. Čeprav posnetek ni kvaliteten, v drži oseb na oknih zaznavamo odgovornost in ponos generacije, ki je osvobajala Trst in polagala temelje Primorskemu dnevniku.
Predstavljamo se tudi z obrazoma Albina Bubniča in Maria Magajne. Njima danes posvečamo manjšo večnamensko dvorano v prostorih tržaškega uredništva. Novinar Primorskega dnevnika Albin Bubnič je zaslužen, da so na zatožno klop posadili zločinske vodje Rižarne pri Sveti Soboti in da je taborišče spomenik. V arhivu fotografa Primorskega dnevnika Maria Magajne pa je dokumentiran in izpričan slovenski Trst, ki bi mu brez opore podob ne poznali pravega, popolnega obraza.
Z njunim delom bomo nagovarjali mladino, slovensko in italijansko, ki nas redno obiskuje v uredništvu. Predstavljamo se z obrazi, ker Primorski dnevnik stoji danes na naših nogah. Razmišlja z našimi mislimi. Govori z našim jezikom. Gleda v naša obzorja. Ima naše znanje in našo samozavest. Skozi Primorski dnevnik se pretakajo naša življenja - včasih, pogosto veliko bolj, kot bi si sami želeli. Kako je to res, zaznam vsakič, ko mi kateri izmed upokojenih novinarskih kolegov zaupa, da z nelahkim srcem vstopa v Montecchijevo ulico. Zaradi domotožja, pove.
Z našimi obrazi se predstavljamo zato, da bi na njih bralke in bralci zaznali ponos, ker je vsak izid Primorskega dnevnika uspeh, mala zmaga. Predvsem seveda, ko uresničimo bralčeva pričakovanja. A tudi takrat, ko smo bralca morda razočarali, ga razkačili. »Kljub temu si ne predstavljam dneva brez Primorskega dnevnika,« je zatrdil udeleženec enega izmed srečanj, ki jih ob naši osemdesetletnici po Tržaški in Goriški prireja Zadruga Primorski dnevnik.
Naše obraze izpostavljamo tudi zato, da nas bralci poznajo in, ko je treba, da nas pozovejo k ohranjanju pravega obraza Primorskega dnevnika. Tega naš časopis ima, ko naklonjeno spremljamo utrip skupnosti Slovencev v Italiji in smo sestavni del njenega življenja. Ko smo družbeno odgovorni, ko družbo sodimo na osnovi uresničene svobode, miru, pravičnosti, enakosti, solidarnosti, sožitja. Ko zavračamo nasilje, izključevanje in diskriminacijo. Ko za krivice uporabljamo jasne besede. Ko branimo svojo neodvisnost v izbirah in avtonomijo v presoji. Ko ne nasedamo tistim, ki bi nas vpregli v svoj voz, naj bo politični ali ideološki.
Že res, da se ob svojem rojstnem dnevu oziramo v preteklost, a zanimanje pri nas vzbuja predvsem prihodnost. Tudi zato ob koncu današnjih rojstnodnevnih strani predstavljamo obraze naših mladih bralk in bralcev. To je generacija, ki ji bomo predali štafeto.