Prijava
Dark Theme
V svoji zadnji Perspektivi, ki je izšla 27. avgusta, sem pisal o jedrski energiji. Omenil sem razliko med fuzijo in fisijo ter na kratko opisal generacije reaktorjev, ki temeljijo na fisiji (od prve do tretje generacije). Ob koncu članka sta ostala dva argumenta nepokrita: reaktorji četrte generacije in mali reaktorji SMR (Small Modular Reactors). Kaj so pravzaprav reaktorji SMR?
Na spletni strani Evropske komisije beremo, da ti reaktorji temeljijo na fisiji in proizvajajo od 20 MWe do 300 MWe (za primerjavo: jedrska elektrarna Krško proizvaja okoli 700 MWe) ter lahko uporabljajo razne tehnologije ohlajevanja. V čem pa je novost? Malih jedrskih reaktorjev ne moremo imeti za novost v absolutnem merilu, kajti najdemo jih že v vojaškem svetu na letalonosilkah in podmornicah. Manj so pa znani, ko govorimo o jedrskih elektrarnah, ki so bile zgrajene v civilne namene. Zakaj pa govorimo o manjših reaktorjih v civilne namene, če pa potrebujemo vedno več energije?
Pri reaktorjih od prve do tretje generacije je bila glavna tema varnost. Ta je dosegla visoke standarde in ostaja vedno prioriteta (tudi pri reaktorjih SMR se govori o pasivni varnosti). Ampak ob varnosti obstajajo tudi druge kritične točke, ki se ponavljajo v svetu današnjih jedrskih elektrarn. Med temi so nedvomno cene gradnje reaktorjev, ki so izredno visoke in nepredvidljive (do te točke, da se med gradnjo, ki traja zelo dolgo, spreminjajo zakoni, kar privede do še večjih stroškov prilagajanja projekta). V Angliji na primer širijo jedrsko elektrarno, pri čemer so se dela začela uradno leta 2017 z namenom, da bi bil objekt dokončan leta 2023 po ceni 18 milijard britanskih funtov. Trenutne napovedi predvidevajo konec projekta leta 2027 z dokončno ceno od 25 do 26 milijard britanskih funtov. Točne številke niso pretirano pomembne (zato sem vzel kar prve, ki so na voljo na Wikipediji), ampak razvidni so dolgi časi gradnje, izredno visoke cene in nepredvidljivost.
Kako se lahko temu zoperstavimo? V industrijski proizvodnji delimo stroške v dve makrokategoriji: enkratni in ponavljajoči se stroški. Stroški projektiranja, prototipi, raziskovanje, testiranja ipd. spadajo pod enkratne stroške in so pogosto ogromni. Ponavljajoči se stroški so potem veliko nižji. Če vzamemo kot primer proizvodnjo plastične sklede: enkratni stroški so lahko nad deset tisoč evrov, ponavljajoči se pa manj kot evro. To pomeni, da moramo za »projekt skleda« najprej investirati 10.000 evrov, nato pa bomo začeli proizvajati sklede, ki nas stanejo 1 evro vsaka. Če proizvedemo samo dve skledi, nas vsaka stane 5001 evro, če pa jih proizvedemo 100.000, nas vsaka skleda stane 1,1 evra.
Ali bi lahko enako naredili z jedrskimi reaktorji? Torej projektirali en manjši reaktor (enkratni stroški) in ga potem v tovarni proizvajali v velikem številu (ponavljajoči se stroški)? Manjši reaktor je tej logiki bolj prijazen v primerjavi z velikimi reaktorji (pri katerih nastopi problem prevoza, logistike ipd.). Proizvodnja v tovarni (kjer imamo proizvodne linije) ima gotovo velik potencial z vidika končne cene posameznega reaktorja, predvidljivosti stroškov, preverjanja varnostnih parametrov ipd.
Ne glede na ceno so manjši reaktorji obenem lahko tudi bolj razporejeni po ozemlju, kar prinaša razne prednosti: bolje skrbijo za uravnavanje nekonstantnosti energije iz obnovljivih virov, lahko proizvajajo toploto za toplo vodo za bližnja mesta ipd.
Ideja je smiselna in je zato vredno poskusiti, ampak še vedno ostaja vprašanje jedrskih odpadkov (čeprav obstaja možnost, da bi nekateri reaktorji četrte generacije dovolili njihovo ponovno uporabo), ob tem pa je danes na svetu več kot 120 načrtov, kako bi lahko zgradili reaktorje SMR. Že ta podatek bi bil lahko pokazatelj, da smo še zelo daleč od njihove konkretne uporabe, ampak ni v celoti tako. Rusija in Kitajska sta svoje prve reaktorje SMR že vklopili v letih 2019 in 2021. Evropa si je zadala cilj, da to tehnologijo uporabi v tem desetletju ali v začetku naslednjega.
Bo prelom desetletja tudi začetek dokončnega prehoda na jedrsko energijo?
