PERSPEKTIVE: Med mandatom in stoletjem

V minulih tednih sem razmišljal, kako narodi različno doživljajo čas: nekateri razmišljajo v mandatih, drugi v stoletjih. Od česa je to odvisno? Naš čas zaznamujejo geopolitična trenja. Zato bi se rad ustavil pri analizi dveh glavnih akterjev našega časa, ZDA in Kitajske. V katerem zgodovinskem času živita in kakšen družbeni model ponujata svetu?

ZDA so relativno mlada država, ki je svojo nadvlado dosegla v prejšnjem stoletju predvsem po zaslugi samomora evropskih imperijev na začetku 20. stoletja, zmag v svetovnih vojnah, priseljencev z vsega sveta ter velike industrijske rasti in z njo povezanega vojaškotehnološkega razvoja. Na čelu sveta so se Američani leta 1991 znašli sami, potem ko so si več kot štirideset let svet delili s funkcionalnim nasprotnikom, Sovjetsko zvezo.

Kitajska pa je, nasprotno, večtisočletna civilizacija, ki se je kljub kriznim obdobjem ohranila skozi čas. Ne nazadnje danes izhaja iz več kot stoletja dolgega obdobja ponižanj. To se je začelo sredi 19. stoletja, ko so evropske velesile na vrhuncu svoje imperialne epopeje Kitajce silile, da se odprejo večjemu trgovanju (ironija usode?), in s prodajo opija povzročale socialno krizo v kitajski družbi (spet ironija usode, če pomislimo na škodo, ki povzroča »kitajski« fentanil Američanom). Po komunističnem obdobju in gospodarskih reformah Denga Xiaopinga v smeri tržnega gospodarstva je Kitajska leta 2001 vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo in tako uradno postala tovarna sveta.

Do tu nič novega.

Z družbenega vidika ZDA ponujajo hedonistični model družbe, v katerem je človek postavljen v ospredje in se mora kot posameznik uresničiti ter biti v življenju uspešen. Uspeh posameznika pride pred uspehom družbe in države, ki ji pripada. Liberalistična družba je nazadnje ustvarila egoističnega človeka, ki želi čim bolj omejiti vlogo države in njen vpliv na življenje ter svobodne izbire posameznika.

Na drugi strani stoji Kitajska. Čeprav je sprejela kapitalizem, je njeno gospodarstvo še vedno močno odvisno od državnih petletnih programov centralnega komiteja, ki usmerjajo gospodarski razvoj države. Na Kitajskem je torej v ospredju kolektiv; smisel posameznikovega življenja se udejanja v večji požrtvovalnosti, ki služi predvsem uspehu družbe in šele nato posameznika.

Če bi ZDA in Kitajsko danes opisal kot dve osebi, bi bile prve najstnik: nestrpen, prevzeten, osredotočen nase, zlahka razburljiv, kratkoviden in prepričan, da je vsemogočen; druga pa bolj modra odrasla oseba: potrpežljiva, previdna, marljiva, z dolgoročnim pogledom v prihodnost, ki se izogiba spopadu. Mislim, da tak profil opisuje tudi geopolitično držo, ki jo imata državi v tem trenutku, ko se spreminjajo svetovna ravnotežja. Kitajska opazuje, kako se njen nasprotnik dejansko sam slabi, in skoraj brez premika mezinca izboljšuje svoj položaj v razmerju do ZDA.

Večkrat sem se vprašal tudi, ali bi se Američani obnašali enako, če bi bili oni na mestu Kitajske. Njihov vojnohujskaški duh nam daje misliti, da ne. Kitajska ne zmaguje samo zato, ker se njen glavni tekmec ponovno zapleta na Bližnjem vzhodu, daleč od svojih meja, in preusmerja vojaška sredstva, ki so bila namenjena omejevanju kitajskega vpliva na Daljnem vzhodu, na druga prizorišča. Kitajci imajo korist tudi od spreminjajočega se svetovnega dojemanja realnosti. ZDA so danes v očeh javnega mnenja manj zanesljive zaradi nenehnih groženj, nedoslednosti in neskončnih vojn, ki škodujejo celotnemu svetu. Če so Kitajci res marljivi, se sami ne bodo postavili v slabo luč.

Tako kot se mora kapitalistični človek skozi življenje sam uresničiti, mora tudi predsednik demokratične družbe prinesti konkretne rezultate v relativno kratkem času. Ali to ne omejuje sposobnosti dolgoročnega načrtovanja? Mar ni v kolektivistični družbi cilj postavljen dlje, onkraj življenja posameznika, zaradi česar je posameznik manj pomemben (in manj svoboden), če je del nečesa večjega? To pomeni, da je njegovo delovanje funkcionalno tudi, ali celo predvsem, za prihodnje generacije, ki bodo jutri odgovorne za obstoj civilizacije. Skratka: ali gre tej osnovni kulturni razliki pripisati zasluge za trenutno(?) večjo kitajsko geopolitično potrpežljivost?