PERSPEKTIVE: Med zatonom in preobrazbo

Vsaka civilizacija preide skozi faze rasti, stabilnosti in preobrazbe. Zaton ene sile je skoraj vedno povezan z vzponom druge. Tako je bilo ob padcu rimskega cesarstva, tako v času britanske nadvlade in vzpona Nemčije. Danes gledamo relativni zaton zahoda in hkratni vzpon Azije. Zahod je prej rasel, prej se je industrializiral, prej bogatel, tudi zato, ker je desetletja izkoriščal surovine, delo in trge drugih celin. Azija je vstopila v ta proces kasneje in nas zdaj dohiteva.

Evropa je danes demografsko šibka. Prebivalstvo se stara, rodnost pada, del kapitala se seli drugam. Številna tehnološka podjetja odhajajo tja, kjer je več investicij in manj administrativnih ovir. Toda težava ni le v kapitalu ali birokraciji. Težava je globlja: model neskončne rasti v omejenem svetu kaže svoje meje. Socialni sistemi, kakršni obstajajo danes, temeljijo na stalni rasti prebivalstva in produktivnosti. Pokojninski sistemi delujejo le, če je vedno več aktivnih kot upokojencev. To dolgoročno ni mogoče. Tudi javni dolg sam po sebi ne ustvarja vrednosti. Če z dolgom ne povečaš realne produktivnosti, samo premikaš breme v prihodnost.

Azijske družbe, z izjemo Japonske, danes prehajajo skozi procese, ki smo jih mi že doživeli: množično selitev s podeželja v mesta, transformacijo kmeta v industrijskega delavca, visoke stroške nepremičnin, dolge delovne urnike, izgubo občutka smisla. Tudi tam se pojavljajo vprašanja o izčrpanosti in ravnovesju. Mi smo te faze že prešli. Če smo dovolj iskreni, lahko priznamo, da model, ki smo ga izvažali kot univerzalnega, ni brez napak.

Tehnološka revolucija, ki jo prinašata umetna inteligenca in robotika, je lahko prelomnica. Prvič obstaja realna možnost, da se del rutinskega dela avtomatizira v takšni meri, da človek pridobi čas. Vprašanje je, ali bomo ta čas uporabili za novo obliko potrošnje ali za novo obliko življenja. Brez energijske neodvisnosti ta prehod ni mogoč. Evropa mora vlagati v sončno, vetrno in geotermalno energijo ter v omrežja, ki omogočajo decentralizirano proizvodnjo. Več energije na kvadratni meter pomeni večjo svobodo odločanja. Enako velja za prehransko varnost: napredne kmetijske metode, vključno z vertikalnim gojenjem, lahko zmanjšajo odvisnost od zunanjih virov.

Spremeniti se morajo tudi ključni trgi. Avtomobilski sektor je bil desetletja simbol evropske industrijske moči. Toda masovna proizvodnja za globalni trg ne more biti več edina strategija. Mesta niso zgrajena za avtomobile, temveč za ljudi. Postopno zmanjšanje avtomobilskega prometa, vlaganje v javni prevoz in močna razširitev železniške infrastrukture bi lahko bistveno spremenili mobilnost. Hitre železniške povezave med državami bi zmanjšale odvisnost od kratkih letov in povečale gospodarsko povezanost. Dobro povezana Evropa pomeni več sodelovanja, več pretoka znanja in manj energijske potratnosti.

Ogromen potencial je tudi v obstoječi infrastrukturi. Milijoni stavb potrebujejo energijsko prenovo. Izolacija, učinkoviti ogrevalni sistemi, lokalna proizvodnja elektrike, pametna omrežja. Potrebna je celostna gospodarska strategija. Prenova obstoječega fonda lahko ustvari delovna mesta, zmanjša uvoz energije in poveča kakovost bivanja. Kakovost mora nadomestiti količino. Izdelki, ki trajajo desetletja, ne pa nekaj let. Popravljivost namesto odvrženosti. Modularnost namesto enkratne uporabe.

Afrika bo v prihodnjih desetletjih rasla. Azija vlaga v afriško infrastrukturo, gradi ceste, pristanišča in elektrarne, hkrati pa ustvarja gospodarske vezi in odvisnosti. To je drugačen model vpliva, kot ga je nekoč uporabljal zahod, vendar še vedno temelji na interesu. Evropa nima demografske mase, da bi tekmovala v številu. Lahko pa tekmuje v konceptu.

Če ne moremo biti največji, lahko postanemo najbolj stabilni. Evropa kot prostor inovacije, znanja in ravnovesja. Organizem, v katerem so možgani usmerjeni v raziskave in tehnologijo, srce v kulturo in socialno kohezijo, hrbtenica v izobraževanje in energijsko neodvisnost. Evropa kot model dobrega življenja. Rast, vendar rast z mero. Produktivnost, ki človeku vrača čas, ne pa ga oropa smisla.

Tranzicija se bo zgodila z nami ali brez nas. Ključno vprašanje ni, ali se svet spreminja, temveč ali bomo znali spremeniti svoj model, preden nas v to prisilijo okoliščine.