PERSPEKTIVE: Papež, ki ni bil le papež

»Cerkev sem poskušal usmeriti na pot prihodnosti. Sovražnika Cerkve sta posvetnost in klerikalizem.« To so bile besede rimskega škofa Frančiška, ko ga je voditelj Fabio Fazio povabil v TV oddajo Che tempo che fa 6. februarja 2022. Smrt verskega in moralnega voditelja katoliške vere, papeža Frančiška, je pretresla ves svet - v prvi vrsti seveda vernike. Naj že na tej točki povem, da sama nisem verna, nisem bila krščena, saj so mi starši omogočili svobodo spoznavanja in izbire. V zadnjih dneh sem razmišljala, kako je name vplivala papeževa smrt, in priznam, da je pustil tudi pri ateistki neko praznino.

Lik papeža sem vedno dojemala kot simbol, ki ostaja, ki traja, ki se oglasi in pojavi po potrebi - predvsem svojih vernikov. Seveda so bile njegove misli povezane z naukom Svetega pisma in Božjo besedo, vendar je bilo njihovo sporočilo univerzalno.

Najbolj sem pri njem cenila preprostost in nežnost, ki ju je ves svet opazil že ob njegovem prvem pozdravu tistega 13. marca 2013, ko je enostavno pomahal z roko. Majhna gesta, ki ga je ločila od vseh njegovih predhodnikov. V teh dneh se vsi sprašujejo o prihodnosti, čakajo na konklave in dan, ko se bo vernikom in svetu predstavil novi rimski škof - novi papež. Bo nadaljeval pot ponižnosti, ki jo je začrtal Frančišek, ali se bo Cerkev znova zatekla v zaprtost klerikalizma?

Cerkvenih institucij sama nikoli nisem marala, ker jih doživljam kot zaprte prostore - pridigajo eno, skrivajo pa veliko več. Vedno pa sem imela veliko spoštovanja do vseh vernikov, ki v sebi nosijo globlji pomen svoje vere, ne glede na to, za katero vero gre. V današnjem času je zelo zahtevno ostati zvest nečemu, saj nam svet ponuja toliko možnosti, da se človek zlahka izgubi. Če komu vera pomaga, da ostane zvest svoji poti - kdo sem jaz ali kdorkoli drug, da bi mu to preprečevala?

Vračam se k uvodnemu citatu - Frančišek je začrtal novo pot, po kateri naj bi se katoliške institucije in posamezniki vrnili k bistvu vere. Nadstrukture, ki so se zgradile skozi stoletja, bi končno morale odstopiti. Frančišku ni uspelo korenito spremeniti klerikalizma - to bi bilo skoraj nemogoče. Verjetno tudi njegov naslednik, če bo sledil njegovi poti, tega ne bo zmogel. Kako naj v dvanajstih letih papeštva preoblikuješ stoletja star sistem? Pa vendar - nekaj mu je uspelo. Z njegovimi gestami je vse nas, vernike in nevernike, povabil, naj upočasnimo svoje življenje, da bi opazili, kaj se dogaja okoli nas, da bi zaznali, kaj čutimo v sebi, da bi si upali postaviti vprašanja, preučiti, kar nas straši, in poskušali razumeti.

V eni izmed oddaj Che tempo che fa je Frančišek izjavil: »Vsakdo ima svojo poklicanost, ki izhaja iz srca, in jo mora uresničevati.« Univerzalna misel, ki povzema njegovo voditeljstvo, geste, misli in besede. Vabil nas je, naj od krijemo, kdo smo, in razmislimo, kaj lahko naredimo - dobrega ali slabega. Jaz bi to misel še razširila - povabila bi tudi institucije, cerkvene in druge, naj se vrnejo na tla. Naj premislijo o svojem osnovnem poslanstvu, si priznajo tako zmage kot napake, naj znova poiščejo stik s človekom in izstopijo iz svojih nadstruktur. Naj po stanejo človeške.

Kajti zame je Frančišek predstavljal prav to - človeškost, ki smo jo vsi nekje izgubili, v svetu, v katerem danes odraščajo naši otroci. Ne priznavamo si več napak, tekmujemo - drug z drugim in sami s sabo - brez premora. Vedno je dokazoval svojo ponižnost z dejanji in ne le z besedami. Težko bi mu to kdo oporekal. To se je jasno pokazalo tudi v njegovi oporoki. Ko sem gledala novice ali slike z njim, sem se pogosto spraševala, ali mu je bilo težko slediti veličastnim protokolom katoliških institucij. Koliko časa je potreboval, da se jim je privadil? Vedno se mi je zdelo, da ne pripada povsem tistemu prostoru - da bi bil raje med preprostimi ljudmi, med katerimi katoliška vera zares živi in ne obstaja samo kot videz.

Priznati pa moram, da mi je nasmeh na obraz narisalo tudi njegovo imenovanje kardinalov z oddaljenih koncev sveta - večinoma zunaj Evrope. Če si sposodim nogometni izraz: opravil je zaključni »assist«. Ponovno je postavil vero v središče - ne klerikalizma. Spomnil nas je, da vera pripada vsem - Italija in Evropa nimata ekskluzive zanjo.

Franciscus, ime ki si ga je izbral za slovo, naj ostane v spominu vseh. Hvala tudi od ateistke, ker si nam dokazal, da če si tega želimo, se da še danes živeti človeško.