PERSPEKTIVE: Potepanje po Notranji Mongoliji

Na železniški postaji sva s fantom edina zahodnjaka, ki čakata na vlak iz Pekinga proti Hohotu, glavnemu mestu Notranje Mongolije. Potovala bova približno petsto kilometrov severozahodno od Pekinga; Hohot je na poti med Severno Korejo in puščavo Gobi.

Ena izmed prvih stvari, ki jih opazimo v mestu, je, da so napisi vsepovsod dvojezični, še pogosteje kot pri nas: kitajske napise spremljajo navpične črte z elegantnimi vodoravnimi vijugami in krivuljami. »Tujci pravijo, da je tradicionalna mongolska pisava videti kot starinski ključi,» nama pove nasmejana vodička Yiwei.

Skupaj z Yiwei in voznikom se naslednji dan odpravimo v puščavo Kubuqi, kjer prespimo. Ko voznik prvič spregovori, mi je v hipu jasno, da jezika, ki ga govori, nisem nikoli prej slišala: ne razumem niti pol besedice, ki jo izreče. V mandarinščini mi razloži, da govori tukajšnje kitajsko narečje.

V puščavi naju pričaka spalnica s pogledom nad neskončne mehke sipine, ki se izgubljajo v daljavi, in majhnim jezerom tik pod nami, kjer se odžejajo ptice, kuščarji in druge živalce. Zjutraj zgodaj vstanem in se grem potepat po peščenih valovih; sonce je vzšlo okrog štirih, vendar je zrak hladen in piha veter.

Med vožnjo se ustavimo pri cestninski kabini in na okencu nas pričaka mlada Kitajka. Voznik ji poda denar in ji nekaj pove v svojem nerazumljivem narečju; tokrat opazim, da nisem edina, ki ne razume niti pol besedice: ženska molči z vprašujočim pogledom. Voznik ponovi svoje besede bolj na glas, operaterka pa samo še bolj na široko odpre svoje strmeče oči. Voznik ji nameni razdražen pogled, potem pa plane v krohot. »Ti tujka, ti!« v smehu zarjovi v mandarinski kitajščini in pritisne na plin.

Letiva v Hulunbuir, skoraj dva tisoč kilometrov severno od Hohota; smo na skrajnem severu Kitajske, pozimi se temperatura nekaterih tukajšnjih mest spusti celo do šestdeset stopinj pod ničlo. Regija je znana kot ena najlepših travnatih prostranstev na svetu, bogata z jezeri. Zdaj se bliža poletje in na neskončnih zelenih travnikih se tu in tam pasejo divji konji, živina in - to je za naju veliko presenečenje - kamele. »Pojma nisem imela, da obstajajo kamele v preriji,« presenečeno povem naši lokalni vodički Liši.

Ona pripoveduje: »Vedno bolj imam občutek, da ta del Zemlje ni primeren za človeško življenje. Poleti je že v redu, vendar zima traja skoraj devet mesecev in jo vedno težje prenašam. Kdo ve, morda se mi bo nekoč uspelo izseliti na Hainan (tropski otok na skrajnem jugu Kitajske, op. a.) in živeti v japonkah vse leto,« se nasmehne. »Kjer živim (Hailar, glavno mesto regije, ima pozimi okrog štirideset stopinj pod ničlo, op. a.),« pojasni, »je treba paziti, da ne preživiš več kot uro na prostem, drugače tvegaš ozebline na prstih na nogah. Kadar pospremim svojega sina v šolo, hodiva pol ure, tako da zunaj preživim točno eno uro s potjo nazaj. In enako seveda, ko konča pouk.«

Dospemo v Šiveji, mesto dobesedno na meji z Rusijo; leži ob reki, ki se ji lahko približava do sto metrov. Na drugi strani reke se prerija nadaljuje, vendar so travniki tam že ruski.

Gospodinja tradicionalne lokalne gostilne, kamor gremo na večerjo, je tukajšnja ženska. Rodila se je kitajskemu očetu in ruski materi; v preteklih desetletjih so Rusinje večkrat prekoračile mejo in prišle iskat življenjskega partnerja na Kitajsko. »Rusi se preveč radi napijejo, kitajski moški pa so skrbni in delavni,« nama pripoveduje Liša. Takrat se nasmehnem in s ščepcem otožnosti pomislim na pekinške moške, ki sedijo in pojejo ob robu ceste pozno zvečer ob plastični mizici, natrpani s praznimi steklenicami piva.

Gospodinja je stara okoli šestdeset let. Njene obrazne poteze so čisto kitajske; kadar pa jo pogledam v oči, me njihova sinje modra barva skoraj draži. Na ustih ima nasmeh in večkrat nam reče, naj jo spet pridemo obiskat. Odgovorim ji, da jo nedvomno bomo, in ji nasmejano mahamo, ko odidemo.

Res je čudovito potovati: del sebe pustiš pri ljudeh, ki jih srečaš, in v krajih, ki za trenutek postanejo dom. Svojo dušo raztreseš tu in tam po kotičkih ter prerijah sveta, ona pa se z razsipavanjem nikakor ne krči, ravno nasprotno: bolj ko se razprši, širša in živahnejša postane.