PERSPEKTIVE: Primerjava časa

V ponedeljek smo zaznamovali obletnico požiga Narodnega doma v Trstu. Letos sem prisostvoval, in medtem ko sem znova poslušal opis mogočnosti stavbe in prestiža, ki smo ga Slovenci uživali v Trstu, največjem slovenskem mestu pred 106 leti, sem v mislih primerjal takratne in današnje čase.

Močno verjamem, da je zgodovina ciklična: enkrat gre svetu na boljše, drugič na slabše. Če je torej res tako, v katerem delu nihanja smo zdaj?! Res je, da nismo pred osmimi leti neposredno doživeli svetovne vojne, smo pa vse bolj priča lokalnim konfliktom, ki imajo svetovni domet.

Dogajanje v Ukrajini in posledična prekinitev neposrednih odnosov z Rusijo ali bolje rečeno ruskim gospodarstvom imata posledice tudi za nas. Ukrajinska vojna me je močno ganila tudi zato, ker sem v živo spremljal prijatelja, poročenega z Ukrajinko, ki je dvakrat skušal zbežati iz Moskve v Evropo. Prvič so ga z ženo in hčerko ustavili na letališču. Drugič jim je uspelo zbežati, ker so se pretvarjali, da gredo na dopust v Turčijo. Za sabo so v Moskvi pustili vse, stanovanje, avte, denar, vse. Celo kovčke so napolnili le z oblačili, primernimi za letovanje ob morju. V Istanbulu so potem kupili nove vozovnice za Benetke in tam smo jih pričakali z zimskimi oblačili in bundo.

Nato konflikt v Palestini. Vsak dan znova pridejo na dan primeri kršenja človekovih pravic in mednarodnega prava. O tem smo že vsi pisali in se razpisali. Boli me, da ne zmoremo, kljub vsem grozotam iz polpretekle zgodovine, obsoditi poskusa odstranitve avtohtonega prebivalstva.

Ekonomija. Leta 2008 smo, podobno kot na črni torek leta 1929, doživeli zlom ameriške borze. Odraščal sem v času finančnih omejitev, ko je javna uprava imela denar, a ga ni smela zapravljati. Danes zaradi italijanskega načrta za okrevanje PNRR, evropskega programa v oporo evropskemu gospodarstvu po covidu-19, uživamo v obdobju debelih krav. Upajmo, da ga bomo znali dobro izkoristiti.

Zdravstvo: covid-19 in španska gripa - zgodovina se je ponovila. Zanimivo, kako je bil način obvladovanja sanitarnih kriz podoben v obeh trenutkih. Bral sem članek, v katerem so opisali, da so tudi pred 100 leti v New Yorku močno oglobili osebe, ki niso nosile zaščitnih mask. Mimogrede: čeprav jo imenujemo španska gripa, Španija pri tem nima nič!

Politika. Ja, politika je verjetno najbolj problematičen aspekt. Požig Narodnega doma v Trstu je bil začetek organiziranega skvadrizma v Italiji. Črnosrajčniki so se organizirali. Nestrpnost je bila na vrhuncu in avtoriteta je pač prepustila, da se je zgodovina razvila, kot se je. Danes so nestrpnost in vse bolj ekstremistične ideje skrajno desnih političnih gibanj znova v razcvetu. Vannacci v Italiji, Weidel v Nemčiji, Farage v Združenem kraljestvu, Trump v ZDA, Wilders na Nizozemskem, Abascal v Španiji. In še bi lahko naštevali. Vse bolj ekstremne, nestrpne ideje, ki nas želijo ločiti na nas in na one, na druge, na ne naše, na zgrešene, na nevarne, na lumpe. Belo in črno. Pravilno in zgrešeno. Naše in tuje. Neofašistična gibanja rastejo. Nehajmo se sprenevedati. Recimo bobu bob. Dejstvo, da ne bomo imenovali tega trenda za to, kar je, ne bo omililo resnice. Polpretekla zgodovina je dokaz. Hočejo, da bi verjeli, da je tuje zgrešeno in da integracija, tudi evropska, ne deluje. Preveč smo se odprli tujemu. Nimamo več naše identitete. Vsiljujejo nam njihovo. Ali res?

Pred nekaj tedni sem kuhal testenine s paradižnikovo omako. Za sladico pa si privoščil kos tiramisuja. Med zvijanjem špagetov sem se nasmehnil. Večina tipičnih jedi v Italiji sploh ni avtohtonih. Paradižnik, osnova šalše, je ameriški. Kava, najbolj prepoznavna italijanska pijača, je afriška. Kakav, potreben za tiramisu, je prav tako ameriški. Ali si predstavljate, koliko slastnih stvari ne bi imeli, če naši predniki ne bi bili odprti za novosti in vzeli za svoje, kar je prihajalo iz tujine? Se vam res opravičujem, ampak tiramisuja ne dam, še toliko manj za strah pred tujim.

Mogoče je res zgodovina ciklična in je podobnosti s časom sežiga Narodnega doma veliko, ampak od nas vseh je odvisno, katero pot bomo ubrali za prihodnost. Narodni dom naj nam bodi spomenica za pot, ki je ne smemo ubrati, špageti s paradižnikovo omako pa smerokaz za primerno pot.