PERSPEKTIVE: Skupni skok iz akvarija

Na srednjih in višjih šolah v Italiji bo spolna in čustvena vzgoja dostopna za tiste učence, katerih starši bodo v to privolili s soglasjem. V 20 evropskih državah je tovrstna vzgoja obvezna; pri nas pa, čeprav je področje veja družbene vzgoje, bo predmet neobvezen in prepuščen izbiri staršev. Na splošno je vsaka novost pri pogledu, ki ga ima skupnost na boj proti nasilju nad ženskami, odlična. Vendar je bojazen, da bodo predmet podprli le starši, ki se s politiko nenasilja že strinjajo, in ne tisti, ki se od dejstev in problematike odtujujejo ali med katerimi je nasilje celo prisotno, dejanska in velika.

Leta 2023 sta ekonomistki Bersani-Franceschetti in Peytavin izračunali, koliko bi Italija kot država prihranila, če se ji ne bi bilo treba ukvarjati s prevzgojo nasilnih moških in odpravo njihovega antisocialnega vedenja. Rezultat je pretresljiv: prihranili bi več kot 90 milijard evrov na leto oziroma pet odstotkov BDP.

Po podatkih ministrstva za pravosodje in združenja Antigone (ki se ukvarja z zagotavljanjem pravic v zaporniškem sistemu) je delež moških zapornikov več kot 95-odstoten. V zaporih je glavni vzrok smrti samomor; zunaj njih pa je skoraj 80 odstotkov samomorov v Italiji težava moškega spola. Večina morilcev je moških: leta 2022 je bilo več kot 90 odstotkov žensk žrtev moškega storilca; če je bila žrtev moški, je bil prav tako v 95 odstotkih primerov tudi morilec moški.

Medtem ko dobro vemo, da se ena polovica družbe dnevno spopada z nasiljem, zatiranjem in neenakopravnostjo, se ob tovrstnih podatkih prebuja zavest, da se druga polovica nedvomno srečuje z ogromnimi težavami, ki so globoko ukoreninjene v obliko življenja, ki jo kot normalno dojemamo že stoletja.

Kot ribice v akvariju smo vsi rojeni v družbi, v kateri je moški vodja in ima premoč v vseh okoljih. Vsi vemo, da je tisti, ki dominira nad vsemi, »alfa samec« - pravi moški, ki mu ni dovoljeno zgrešiti - in mu ob napaki niso dovoljene solze. Dekleta smo se naučila, da moški nosi breme; vedno mora narediti prvi korak, se vedno (pravilno) odločiti. Moški mora v bitke, spopade in vojno. On plača račun v restavraciji.

S tem pogledom nas vzgajajo, z njim odraščamo, ga ohranjamo in prenašamo iz roda v rod. Kot radovedna ribica v akvariju, ki se sprašuje, ali res ni za stekleno steno ničesar, si nekateri že dolgo postavljajo vprašanja in večkrat podvomijo o tem pogledu, ki drugače velja za normalnega - in se prebudijo iz otrplosti. Radovedna ribica opazi morje in ocean: dojame, da njen svet ni posoda, v kateri se je rodila, temveč vse to, kar je na drugi strani steklene stene.

Včasih je ženskam lažje biti radovedna ribica, ker so v slabšem položaju: bolj verjetno si bodo postavile vprašanje tudi takrat, ko je vse »normalno«, kot na primer: »Z enako delovno dobo, izkušenostjo in delovnim mestom moški sodelavec zasluži več kot jaz. Zakaj?«

To pa ne pomeni, da je na ženski strani popolna pravilnost stališča in na moški obratno; velikokrat velja nasprotno, saj se vsi rodimo z isto miselnostjo. Potrebujemo kolektivno prebujenje: združiti bi se morali v ustvarjanju novega pogleda in pozabiti zastarelo, še vedno džungli podobno družbo.

Nekateri nasprotujejo, češ da se moška podzavest in genetska koda naravno upirata enakosti; preusmerjajo pozornost s človeških, kulturnih in političnih odgovornosti na nekakšno neizogibno usodo. Da so moški možgani biološko nepripravljeni prevladovati nad živalskim instinktom, je teorija, s katero se mnogi ne strinjajo - prav nasprotno: ogorčeni so nad njo. Pa četudi bi jo imeli za pravilno, četudi bi rekli, da so puškini naboji geni: potem pa še toliko bolj odločno potrebujemo skupno družbeno prevzgojo. Na petelina pritisne okolje.

Na eni strani je del družbe zelo krivičen, vendar kot pove psihoterapevtka Paola Aquaro, moramo pozorno razlikovati med krivdo in odgovornostjo. Krivda se ozira v preteklost, na storjeno napako, odgovornost pa v prihodnost in rešitev. Dolžnost imamo biti del rešitve, tudi če problema nismo ustvarili mi.

Moški imajo morda celo večjo vlogo: priložnost imajo biti vzorniki in zato imajo lahko veliko vlogo pri kulturnih spremembah. Prav tako je naloga žensk, da bolj vključijo moške v pogovor, saj je moški glas pogosto izključen iz razprave; problem in rešitev pa sta odgovornost obojih.

Združiti se moramo in skupaj skočiti iz akvarija.