PERSPEKTIVE: Zakon, družina in drugo

Letošnje poletje so nedvomno zaznamovale poroke. Ob pogledu na čudovite poročne fotografije znancev in prijateljev sem se sprva spraševala, od kod nenaden porast porok med mladimi, a sem hitro ugotovila, da sem vstopila v leta, ko si mnogi začenjajo utirati pot v zakon in starševstvo. Kljub temu število porok na državni ravni iz leta v leto vztrajno upada. Istat pa opozarja na povečanje istospolnih porok. Je torej poročni obred danes dejanje upora? Ali gre za iskanje lepote v svetu, kjer je lepega čedalje manj?

Zakon dojemamo kot mejnik, kot enega od pomembnejših življenjskih dosežkov, ki je hkrati vir varnosti in temelj družine. Predvsem pa je struktura, kulturni produkt in podedovana norma, ki ne izhaja iz narave. V antropologiji zakon razumemo kot družbeno institucijo in dogovor med skupinami, še pred ljubezensko izbiro dveh posameznikov. Je le ena izmed številnih praks, ki človeka uokvirjajo, mu dajejo smisel in začrtujejo smer.

Razumljivo je, da se nekdo odloči zanj, prav tako upravičeno pa je, da se ne. Enako velja za način življenja, ki zakonu sledi. Razmišljam, ali je lahko ravno ta ustaljena življenjska oblika, na katero smo se skozi desetletja navadili, med ljudmi vzrok za nezadovoljstvo. Ali smo res bitja, ki lahko živimo neodvisno od drugih, v lastnem stanovanju in v odnosu do ožjega kroga ljudi, ki mu rečemo družina? Pogosto slišimo, da odnose in družine razdira nezvestoba. Kaj pa, če je vzrok zanjo prav v tem, da nismo monogamna bitja? Demoniziramo človeške nagone, ne da bi jih razumeli. Vsiljujemo si strukture in se bojimo lastnega razcveta. Raje se omejujemo, sledimo pravilom in navadam, ker nam dajejo občutek (klavstrofobične) varnosti.

Obdobje študija za mnoge v spominu ostaja kot najlepše - ne le zaradi brezskrbnosti glede življenjskih odločitev, temveč zaradi povsem preprostih stvari, kot je na primer sobivanje, deljenje istega stanovanja z drugimi. Tudi mene najlepši spomini vežejo nanj: skupno kuhanje, človeška bližina, neskončni pogovori o smislu življenja ob kozarcu vina, izmenjava mnenj, oblačil in knjig, glasna glasba in kričanje z balkona med covidom, hišne zabave. Verjamem, da se je večina nas takrat počutila živo, kot del nečesa večjega. Kljub temu to obdobje dojemamo kot minljivo, ki se z zaključkom študija konča. Nato nastopi resnost, ki ji pravimo odraslo in odgovorno življenje. Kaj pa, če bi si dovolili, da se preprostost iz študentskih let nadaljuje?

Znanca sta se priselila v Trst in italijansko govoreči hčerki vpisala v slovenske šole. V kratkem se bosta iz mestnega središča selila na Kras v večje stanovanje, ki si ga bosta delila z dvema drugima družinama. Približno deset jih bo, vsak bo imel lastno spalnico, drugi prostori pa bodo skupni. Delili si bodo tudi avto in skupaj vzgajali otroke. Zagotovo si bodo v pomembno oporo tudi v starejših letih. Cohousing je angleški izraz, ki označuje sobivanje ljudi, ki niso nujno v sorodstvenem razmerju. V Italiji gre za razvijajoč se pojav, ki trenutno živi predvsem na severu države. Poročila navajajo od trideset do štirideset uradnih projektov te vrste. Vodilna država na področju cohousinga pa je Danska, kjer tako živi približno odstotek prebivalstva. Da ne omenjamo skupnosti in plemen, kjer je takšno življenje običajno.

Taka življenjska izbira me straši precej manj kot tista, ki predvideva izolirano družinsko življenje. Prva se mi zdi daleč bolj naravna in zdrava, tako za razvoj otrok kot za dobro odraslih. Če smo ljudje družbena bitja, potem se z odločitvami, ki nas oddaljujejo od skupnostnega življenja, pravzaprav zaničujemo. Konec koncev so to le izbire, ki jih sprejemamo vsak dan. A naj bodo res izbire, ne le ponavljanje podedovanih vzorcev.