POD PREPROGO: Izgubljena socialdemokracija

Thomas Piketty je ekonomist, mimo katerega ne moremo, če želimo kaj več razumeti o sodobnem svetu. Njegov Kapital v 21. stoletju je postal svetovna uspešnica. Še bogatejša je monumentalna knjiga Kapital in ideologija, ki na 1200 straneh secira na neenakosti sloneče družbe in njihove ideološke konstrukte. Ni, da v njej ni šibkih točk. Za avtorja, ki ga oboževalci kujejo v zvezde kot novega Marxa 21. stoletja, je neupoštevanje realnih družbenih produkcijskih razmerij in poveličevanje ideologije, kot da bi le ideje vodile svet, neopravičljivo. Kot bi rekel Marx, »ne loči med tem, za kar se nekdo izdaja, in tem, kar dejansko je«. Po oceni levih kritikov to izvotli tudi navidez radikalne predloge, »ki ne razbijajo zidov trdnjave kapitalizma, pač pa v njem zgolj prestavljajo pohištvo,» kot sta zapisala Alain Bihr in Michel Husson. Kljub temu je zajetni Pikettiyjevi knjigi vredno prebrati že zgolj zaradi statističnega aparata, ki analitično prikazuje, kako se bogastvo kopiči v rokah vse manjše elite, enega odstotka na račun preostalih 99.

Tukaj bi iz Pikettyjeve malhe zajel le majhen del, analizo involucije politične zmerne levice povsod po svetu v zadnjih desetletjih. Zakaj socialdemokratske vlade padajo kot domine v Italiji, Grčiji, na Finskem, Švedskem in le za las še ne v Španiji? Zakaj je zmerna levica izginila iz industrijskih predmestij in životari le še v volilnih rezervatih mestnih središč? V zadnjem pol stoletja, tako Piketty, se je z vzponom neoliberalne ideologije politični sistem razkrojil. Tradicionalno delitev levo-desno, kjer je levica zastopala interese delavskega in drugih podrejenih slojev, je nadomestila kompleksnejša razporeditev.

Propad realnega socializma kot alternative realnemu kapitalizmu je s sabo potegnil tudi socialno državo, doslej najboljši vzorec kolikor toliko egalitarne družbene ureditve, ki se je uveljavil v ZDA in še bolj v zahodni Evropi po drugi svetovni vojni in tja do praga 80. let. To je bil produkt Rooseveltovega New deala, Keynesovih ekonomskih politik, strahu pred komunizmom, zaradi česar so morale elite prepustiti podrejenim del družbenega bogastva. Evropski vzorec socialne države pa je bil tudi produkt trdega političnega in sindikalnega, lahko bi rekli kar razrednega boja, ki se je po vrhuncu v letih 1968-69 izpel pod udarci neoliberalizma, ko so, prosto po milijarderju Warrenu Buffettu, »elite zmagale v razrednem boju«.

Zmerna levica je abdicirala. Ponotranjila je dogme trga in neoliberalne globalizacije, delavce in nižje sloje pa prepustila usodi. Ponekod (v Franciji in Italiji) je zamenjala ime, tudi tam, kjer ga ni (socialdemokrati v severni Evropi), se je temeljito preobrazila. Delavsko volilno bazo je nadomestila z novo elito izobražencev, kot Piketty dokazuje s kopico diagramov o volilnih opredelitvah glede na stopnjo izobrazbe. Tako imamo danes dve eliti v boju za oblast: prvo, merkantilistično, zastopa konservativna desnica, drugo, izobražensko, nekdanja socialdemokracija.

Kaj pa proletarske množice? Ostale so brez zastopstva. Odtod vse večja volilna abstinenca, ko med 40 in 50 odstotkov volilnega telesa sploh ne voli več. Masa poražencev neoliberalne globalizacije, ki jih je odprtje kapitalskih trgov postavilo v konkurenco z ravnjo mezd in sindikalnih pravic indijskih in kitajskih delavcev, mora tekmovati s priseljenci v krutem boju med predzadnjimi in zadnjimi za drobtinice, ki padajo s pogrnjenih miz elit. Ta masa je postala volilni rezervat populistov ali, kot jih imenuje Piketty, social-nativistov. Skrajna desnica je zapolnila politični prostor skesane in v objem neoliberalizma potuhnjene socialdemokracije. Vse te desnice od Trumpa do Orbana, Bolsonara, Salvinija in Melonijeve so si podobne: s perverzno aplikacijo načela divide et impera netijo ksenofobijo, spopad med reveži, laskajo jim s protekcionizmi, ki pa jim ne bodo vrnili izgubljenega blagostanja, saj so konkretne politične izbire teh desnic čvrsto v službi interesov dominantnih elit. Socialna mesarija, ki jo vlada Giorgie Meloni izvaja na račun šibkejših, v tem ko ščiti cehovske privilegije, davčne utajevalce in z regresivno davčno reformo bogate sloje, je italijanska inačica te splošnejše, na dolgi rok nevzdržne politike.