POD PREPROGO: Kritiko gre usmeriti na jedro sistema

Razprava o t. i. ideologiji woke, ki je iz ZDA pljusknila čez Atlantik tudi v Italijo, se dotika bistva identitete levice v tretjem tisočletju. Mnogi so ga pri nas banalizirali na pritlehno raven taktiziranja, kdo naj bo lider leve sredine, Giuseppe Conte ali Elly Schlein. To vprašanje je sicer navzoče, tema pa je v resnici globlja, kot je v Primorskem dnevniku pravilno opozorila Jaruška Majovski.

Kaj sploh je woke kultura, ki se v Italiji še zdaleč ni uveljavila tako kot v ZDA? Z njo kvečjemu ustrahuje Giorgia Meloni, kot je Silvio Berlusconi še dolgo po padcu berlinskega zidu plašil s komunisti. Ta družbenopolitični pojem pri nas nikoli ni imel takega dometa kot v ZDA, kjer je postal prepoznaven znotraj črnske skupnosti («stay woke« - bodi buden) z gibanjem Black Lives Matter po letu 2014.

Woke kultura je pozorna do družbenih krivic, sistemskega rasizma, seksizma ter drugih oblik diskriminacije, cilja na enake pravice manjšin, žensk in skupnosti LGBTQ+, rabo vključujočega jezika, ki ne žali ranljivih skupin. Desnica je izraz woke spremenila v slabšalno oznako, češ da omejuje svobodo govora, uvaja kulturo črtanja (Cancel Culture) simbolov (npr. spomenikov »kolonialistu« Krištofu Kolumbu) ali posameznikov, ki z njo ne soglašajo.

Donald Trump je z demoniziranjem wokizma požel konsenz ne le rasistov, suprematistov, verskih tradicionalistov, homofobov in nostalgikov patriarhalne družbe, ampak tudi zmernih volivcev, ki so jih motili nekateri ekscesi wokizma. Le-ti so zdaj predmet samokritike tudi v ameriški levici.

Kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez se je od njih ogradila, ni pa zatajila pozitivnih vsebin gibanja. Woke teži k inkluzivnosti družbenih skupin, ki so bile zaradi rase, etnije, vere, spola ali spolne usmerjenosti diskriminirane. Kot roza kvote, ki s pozitivno diskriminacijo težijo k enakopravnejši zastopanosti žensk, tako je woke kultura skušala odpravljati posledice dolgoletne zapostavljenosti številnih manjšinskih skupnosti. V tem ni nič slabega ne napačnega, trdi Ocasio-Cortez.

Zanjo je ključno vprašanje drugo. Skrb za individualne pravice in manjšine ni dovolj. Politično alternativo je treba utemeljiti na kritiki družbenega sistema in njegovih protislovij, začenši z neenakostjo v delitvi bogastva, ki si ga na račun vseh ostalih prisvaja peščica turbokapitalistov. Boj za enakopravnost manjšin je treba nadgraditi s konkretnim, neideološkim političnim načrtom, ki naj odgovori na stvarne, materialne potrebe ljudi. Levica je predolgo zanemarjala ekonomijo, družbena ali, če želimo, razredna razmerja in svojo identiteto naslanjala zgolj na t. i. civilne pravice.

Na to pot so zašle socialdemokracije tudi v Evropi in Italiji. Še pred Contejem je to dilemo levice odlično povzel politolog Carlo Galli. Po zlomu komunizma, ki je s seboj potegnil tudi evropske socialdemokracije, so se preživeli ostanki levice odločili, da je neoliberalni kapitalizem zmagovita paradigma, ki nima alternative. Kritiko ekonomskega in družbenega vzorca so nadomestili s prizadevanjem za civilne pravice. Skušali so omiliti ekscese sistema, sprejemali pa so njegovo krivičnost in dominantno vlogo gigantskih ekonomskih sil, ki so medtem prevzele oblast.

»Woke ni problematičen, ker je kritičen in cilja na enakopravnost, ampak ker je premalo kritičen,» trdi Galli. Deluje znotraj koordinat danega družbenega sistema, ki ga kritika ne načenja. Politika je nekaj drugega: je organizacija realne oblasti, dialektika družbenih slojev in razredov, kritika ekonomskega modela, boj za hegemonijo. Predvsem je uveljavljanje kolektivnih in ne zgolj individualnih pravic.

V tem je srž dileme. Kultura woke je bila zatočišče in obenem past, v katero je zabredla zmerna levica v zahodnem svetu, ko se je uklonila dogmi, da neoliberalnemu redu ni alternative. Mislili so, da bodo lahko spreminjali nadstrukturo, ne da bi se dotaknili strukture, bi rekel Karl Marx.

To ni le dilema levice, ampak same demokracije, ki jo izpodjeda dominacija tehnooligarhij. Celih 30-40 let smo pasivno sprejemali družbeni razkroj, ki nas je iz družbe kolikor toliko enakopravnih pahnil v neofevdalno podrejenost. Zamisliti si alternativno vseobsegajočemu neoliberalizmu je v času, ko si lažje predstavljamo konec sveta kot konec kapitalizma, titanska naloga. To, da vsaj nekateri prepoznavajo problem, pa je prvi spodbuden korak. Morda še ni prepozno.