Prijava
Dark Theme
Kmečki punt pretresa Evropo. Blizu so evropske volitve, zato so traktoristi obkolili palače EU v Bruslju, uprizorili pohod na Rim, vre po vsej celini. Vzroki nelagodja so objektivni, mnoge zahteve so upravičene, druge manj. Marsikje je na preži skrajna desnica. V Nemčiji za traktorji korakajo tudi neonacisti AfD, v Italiji so na čelu protestov Danilo Calvani in desni populisti gibanja »forconi«, mednje se prerivajo skvadristi CasaPound in Forza Nuova. Vseh kmetov ne gre kriminalizirati, budnost pa ni odveč.
Kmetijstvo v Evropi brez obilnih subvencij ne bi preživelo. Trenutno EU namenja kmetijski politiki (PAC) tretjino proračuna, nekoč je delež dosegal celo 68 odstotkov. Denarja je torej manj. Dodaten udarec je bila vojna v Ukrajini. Sankcije proti Rusiji so za Evropo bile strel v koleno. Rusko gospodarstvo se je okrepilo, še bolj ameriško, evropsko pa tone. Nemčija, nekoč lokomotiva Evrope, postaja balast celine. Ni naključje, da se je kmečki punt začel na Poljskem in v Nemčiji.
Ukrajinska vojna je po kmetih udarila štirikrat. Prvič - z nevzdržno konkurenco poceni žita, jajc, perutnine iz Ukrajine. Drugič - s porastom cene dizla in gnojil zaradi sankcij. Tretjič - z inflacijo in dvigom obrestnih mer, ki so spravile na kolena najbolj zadolžene kmetije. Četrtič - s porastom izdatkov za orožje na škodo vseh drugih postavk. Zadnji sveženj pomoči Ukrajini znaša 50 milijard evrov, skoraj kolikor celotna enoletna sredstva PAC za kmetijstvo. Dva od navedenih razlogov, cene dizla/gnojil in nevzdržna ukrajinska konkurenca, sta skupna protestom kmetov po vsej Evropi.
Ker je kolač manjši, je že od nekdaj krivična porazdelitev sredstev PAC še manj vzdržna. Polovico subvencij prejema 10 odstotkov največjih podjetij, medtem ko dobi desetina najmanjših le 6 odstotkov. Mali kmetje zahtevajo pravičnejšo delitev, ki naj nagradi delo in ne zemljiško posest. Spričo rastočih proizvodnih stroškov potrebujejo tudi zaščito do velike distribucije, ki si v živilski verigi prilašča večji del dobička. Nadalje zahtevajo zaščito pred konkurenco Latinske Amerike (sporazum EU-Mercosur), Kanade in ZDA.
Evropa si je zastavila strožje predpise o kvaliteti živil in zaščiti zdravja potrošnikov (do neke mere, saj so agrarni lobiji Bruslju vsilili uporabo spornega glifosata še do leta 2033), zato je prav, da tudi s protekcionističnimi ukrepi zaščiti kmete in zdravje vseh pred poceni pridelki z drugih celin, ki se intenzivno gojijo z gensko manipulacijo in uporabo pri nas prepovedanih pesticidov.
Kolikor se ujema s splošnim interesom zaščite zdravja, kakovosti pridelkov in pravičnega dohodka za kmete, se mi zdi kmečki protest upravičen. Sporne pa so zahteve, ki ciljajo na evropsko okoljsko politiko (Green Deal). Vprašljive so tudi subvencije za zelo onesnažujoč kmečki dizel, ki bi jih bilo dobro postopoma nadomestiti z bolj trajnostno naravnanimi oblikami pomoči. Agrarna industrija nasprotuje obvezi EU, da se biološkemu kmetovanju nameni vsaj četrtino vseh obdelanih površin in noče omejevanja rabe pesticidov. Po pretvezi diši tudi nasprotovanje predpisu, da se 4 odstotki zemljišč pustijo neobdelani za regeneracijo zemlje, seveda z odškodnino. Naši pradedje so s kolobarjenjem in mirovanjem še večjih površin skrbeli za rodovitnost tal. Intenzivno monokulturno kmetijstvo pa ima do zemlje roparski odnos.
Sla po dobičku je kratkovidna, saj so prav kmetje prve žrtve podnebnih sprememb. Lani so suše in poplave v Italiji povzročile za 6 milijard evrov škode v kmetijstvu. Klimatologi svarijo, da bodo vinsko trto kmalu gojili v Skandinaviji, pri nas pa morda tobak in kokosovo palmo. Prav tako slepo je vztrajanje pri intenzivni živinoreji, njeni ogromni porabi vode in toplogrednih izpustih, za proizvodnjo mesa, ki je v danih pogojih za človeka in okolje bolj škodljivo kot pa hranljivo.
Voditelji EU bi morali prisluhniti kmetom, a tudi ohraniti pokončno držo do zahtev, ki ogrožajo potrošnike, javno zdravje in okolje. Žal v Bruslju ne vidim pokončnih hrbtenic. Z umikom odredbe o pesticidih so šli na roko agrokemijskim lobijem in netrajnostnemu kmetijstvu. Javno zdravje so žrtvovali za profit. Še večji oportunisti so v Rimu, kjer Matteo Salvini robanti čez Evropo, Giorgia Meloni pa v odziv na protest kmetom ponuja 8 milijard evrov prav iz sredstev EU.
