POD PREPROGO: Pogled v našo sušno prihodnost

Pred nedavnim sem v Uzbekistanu spoznal distopično prihodnost človeštva. Nisem vedeževalec, niti še povsem ob pamet, upam. Obiskal sem jezero Aral, ki si ga država deli s Kazahstanom. Bolje rečeno, si ga je delila. Jezera, ki je nekoč bilo po obsegu četrto na svetu, skoraj ni več. Še leta 1960 je površina merila 69 tisoč kv. km, danes jih manj kot 8 tisoč. Od 430 km dolgega in 280 km širokega jezera sta ostali dve večji luži: ena na severu, kjer Kazahstan z jezom zadržuje del vode, ki se v jezero še steka iz reke Sir Darja; druga na zahodu, obsojena na izsušitev.

Ta zahodna kotanja vode meri morda 60 km v dolžino in kakih 6-7 v širino, vsako leto se zoži za 150-200 m. Vodna gladina se je v 60 letih znižala za več kot 50 metrov in pustila za sabo puščavo. To spreminja mikroklimo, temperature so bolj ekstremne, vroče podnevi in hladne ponoči, ker jih ne blaži več jezerska voda. Le-ta naglo izhlapeva in je tako slana, da v njej ni več rib.

Mesto Moynaq je bilo nekoč cvetoče pristanišče ob jezeru s floto ribiških ladij, ki so zalagale industrijo ribjih konzerv. Zdaj je oddaljeno 120 km od najbližje vode. Skeleti ribiških in patruljnih ladij na peščenih sipinah spominjajo na preteklost, ki se ne bo povrnila, prav tako kot tri četrt izseljenih prebivalcev.

Kaj je povzročilo ekološko katastrofo? Glavni razlogi za vodne krize v svetu so trije: demografska rast, podnebne spremembe in odvajanje vode za energetiko in kmetijstvo. Za Aral so bili usodni vsi trije. Od leta 1990 se je število prebivalcev Uzbekistana skoraj podvojilo od 20,4 na 37,7 milijona in s tem je narasla poraba vode iz pritokov. Podnebne spremembe so sočasno zmanjšale pretok v rekah Sir Darja in Amu Darja, ki sta se izlivali v jezero. Obe izvirata iz ledenikov pogorja Pamir v Tadžikistanu, ob meji s Kitajsko, Kirgizijo in Afganistanom. Podnebno segrevanje tali ledenike, vode je vse manj. Tretji in najhujši razlog je odvajanje vode po namakalnih kanalih iz reke Amu Darja, ki danes niti ne priteče več do jezera. Zlasti gojenje bombaža odžira ogromno vode.

Primer jezera Aral je le eden od alarmnih zvoncev o preteči nevarnosti, da si človeštvo zapravi pitno vodo. Jezero Čad v Afriki, ki so si ga delili Nigerija, Niger, Čad in Kamerun, se je prav tako že skoraj izsušilo, naslednje na vrsti utegne biti jezero Turkana med Kenijo in Etiopijo zaradi odvajanja vode iz reke Omo. Prav tako se suši Mrtvo morje, saj je Izrael prestregel že skoraj vso vodo, ki se je vanj zlivala iz reke Jordan.

Ti primeri so najbolj kričeči, globalne zaloge pitne vode pa so povsod v krizi. Brez vode ni življenja. Tako človek kot planet sta približno 70-odstotno iz vode. Morja in oceani pokrivajo 72 odstotkov zemeljske oble. Od vse te vode je sladke le 2,5 odstotka, uporabne pa 0,5 odstotka. Druga je nedosegljiva ali onesnažena. Za življenje nujna tekočina ni nadomestljiva z nobeno drugo naravno ali sintetično.

Kmalu po vrnitvi iz Uzbekistana je naključje naneslo, da sem na Festivalu vode v Štarancanu predstavljal knjigo Water Grabbing (Vodni grabež) Emanueleja Bompana, ki je v njej temeljito analiziral vodne krize, njihove vzroke in posledice (vojne za vodo) in kako bi se moralo človeštvo odzvati. Države so poklicane k nujnemu ukrepanju za omilitev segrevanja podnebja, ki tali ledenike, največjo zalogo pitne vode. Potrebne so drugačne energetske politike. Obnovljivi viri, veter in sonce, ne potrebujejo vode, termoelektrarne, še posebno jedrske, je porabijo ogromno. Prav tako je t. i. fracking, hidravlično lomljenje skalnatih plasti za črpanje nafte in plina, katastrofalen, ker porabi ogromno vode in onesnažuje podtalnico. Treba je omejiti intenzivno kmetijstvo in živinorejo, za vodo najbolj potratni dejavnosti.

Tudi vsak od nas lahko nekaj prispeva s prehrano. Za kilogram mesa je potrebnih do 15.000 litrov vode, za enakovredne rastlinske beljakovine deset krat manj. Absurd je, da kupujemo vodo v plastenkah, 560-krat dražjo od tiste iz vodovodne pipe. Pogosto gre za isto vodo, saj si multinacionalke prilaščajo vire in tržijo vodo, ki je skupna last vseh. V Italiji se je leta 2011 na referendumu 97 odstotkov volivcev izreklo proti privatizaciji vode. Odtlej se nič ni spremenilo. Politika pod pritiskom lobijev še naprej razdaja skupno dobrino korporacijam. Po svetu ni nič boljše: za vodo se vnemajo vojne. Več o tem prihodnjič.