PODNEBNA KRIZA: Zmagal je kapitalizem

Bitko proti podnebni krizi smo že zdavnaj izgubili. To ne dokazujejo le znanstvene študije, iz leta v leto bolj uničujoče posledice segrevanja ozračja doživljamo tudi vsi mi. Poti nazaj ni, kar zdaj bijemo, so zgolj posamezni boji za to, da se stanje ne bi še dodatno poslabšalo. Dejansko pa bo še huje, kajti na politični in nato na gospodarski ravni se dogaja ignoriranje očitnega. V družbi je prisotna visoka stopnja hotene nevednosti, ki nas kot neke vrste oblika psihološke varovalke brani pred paniko, kajti na strašen in za človeka tako nepredstavljiv scenarij, ki nas čaka v ne tako zelo oddaljeni prihodnosti, sploh nismo pripravljeni.

Na začetku podnebne konference COP27 je generalni sekretar Antonio Guterres jasno povedal: z nogo na plinu drvimo po avtocesti proti podnebnemu peklu, a še vedno pospešujemo. Posledično imamo le dve možnosti: sporazum (in uvedbo konkretnih ukrepov) ali skupinski samomor. Njegove besede pa so tudi tokrat izzvenele kot glas vpijočega v puščavi, saj kljub približujočemu propadu ne znamo in nočemo poskrbeti za preobrat.

Enačba je tu zelo enostavna: za obvladovanje posledic podnebne krize mora človek čim prej (ne jutri, ampak že včeraj) čim bolj zmanjšati izpuste toplogrednih plinov. Najboljše bi jih bilo zreducirati na nulo. Potrebne so tudi trajnostne oblike gospodarstva, ki bi minimalno vplivale na naravno okolje, najbolj nujna pa je kolektivna sprememba v razmišljanju in obnašanju.

Nihče ne trdi, da gre za enostaven podvig, je pa to edina pot do zasilnega izhoda, če želimo rešiti ne planeta, pač pa sebe. Zemlja se bo namreč okrog svoje osi in okoli sonca še naprej vrtela tudi ob poslabšanju že tako slabih razmer. Tisti, ki bo najbolj nastradal, bo človek.

Najbolj žalostna ugotovitev ob spremljanju pogovorov v Šarm El Šejku je, da skupni imenovalec srečanj ni bila brezpogojna omejitev toplogrednih plinov. Cilj pogajanj (da, ni šlo za skupno reševanje problema, pač pa za pogajanje) je bil, kako na papirju zadostiti vsiljenim pogojem in sočasno ohraniti gospodarsko rast ter dobiček.

Gospodarstva ne bodo nikoli mogla zaščititi okolja, kajti boj za podnebje je boj proti strukturam in vrednostnim sistemom, ki so odgovorni za krizo, ki jo doživljamo. Kajti podnebna kriza ni nič drugega kot posledica divjega kapitalizma.