POMISLEKI: 26. julij takrat, 26. julij zdaj

Ko sem pred tednom pisal o 19. juliju 1979, ki sem ga preživel v Managvi, se navduševal skupaj z tisoči Nikaragovcev nad gverilci, ki so korakali v mesto in verjel, da se bo res vse spremenilo na bolje, sem seveda že imel v mislih tudi današnji naslov, 26. julij takrat in danes. Če ne bi bilo 26. julija na Kubi, tudi 19. julija v Nikaragvi ne bi bilo. Zagotovo ne. Nikaragovski gverilci so se šolali pri Kubancih, vodili in opremljali so jih Kubanci.

26. julij je praznik vstaje in revolucije na Kubi. Praznujejo ga, kakor če bi bil dan zmage, pa je bil v resnici dan poraza, iz katerega se je spočela zmaga čez nekaj let. Leta 1953 sta brata Castro iz bogate družine španskega priseljenca v provinci Holguin, oba šolana pri jezuitih, kakor se za take družine spodobi, navdušila svoje somišljenike in prijatelje, da so napadli dve vojašnici. Vojakom naj bi vzeli orožje in začeli boj proti predsedniku Fulgenciu Batisti, ameriška mafija italijanskega porekla ga je iz kaplarja naredila za generala in mu podarila oblast nad vso državo, ne samo nad mafijskimi igralnicami in bordeli.

Pa so v vojašnici Moncada v Santiagu malo zašli takrat še ne bradati fantje, namesto v orožarno so vstopili v vojaško spalnico. Avantura se je končala, preden se je začela. Kratek čas so bili v zaporu, očitno pa jih niso jemali za resne nasprotnike. Izgnali so jih, v Mehiki pa so srečali mladega argentinskega zdravnika, za revolucijo vnetega Ernesta Guevaro. Prežel jih je s svojimi idejami, na silvestrovo 1958 so že vkorakali v Havano. Argentinca so se pozneje znebili, umrl je v Boliviji, kjer je hotel zanetiti kontinentalno revolucijo.

Za praznik države in revolucije so v Havani izbrali 26. julij v spomin na poraz, ne 31. december v spomin na zmago. Vsako leto je 26. julij največji praznik. Dokler je živel Fidel Castro, so na trgih po državi zbrali po deset, dvajset, tudi sto tisoč ljudi, Fidel jim je govoril o svojih zmagah in o severnih Američanih, ki jih z blokado tiščijo k tlom. Kar nekaj proslav sem spremljal, govori so trajali pet, šest ali sedem ur.

Tudi letos so imeli proslavo, precej ljudi so zbrali v najbolj zahodni provinci Pinar del Rio, govoril je Miguel Díaz-Canel Bermúdez, predsednik države, partije in vsega drugega. Ni bilo veselo kot nekoč. Prvič po dolgih desetletjih ni bilo zraven Raúla Castra, Fidelovega 95-letnega brata in naslednika, ki je formalno za svojega naslednika postavil Díaza-Canela.

Raúl Castro, ki je vsaj do pred nekaj dnevi v resnici še vedno vladal, odločal je o vsem najbolj bistvenem na otoku, je v Pinar del Rio poslal prisrčne pozdrave. Tudi Díaz-Canel pa je imel cmok v grlu, ko je bral, kar je napisal Raúl. Nočem napletati zgodb in ugibati o ničemer, ampak ko ne bo več Raúla, bo na Kubi precej bolj zapleteno.

Pred dnevi je umrl tudi komandant revolucije Ramiro Valdés, ki je za brata Castro takoj po vkorakanju v Havano že leta 1959 organiziral obveščevalno službo, najboljšo, najbolj zanesljivo menda na zahodni polobli. Če bi vse delovalo kot ta služba, bi bila Kuba najbolj razvita država na svetu, se je znal pošaliti eden izmed Fidelovih rajnkih zaupnikov Luis Báez, jezuitski študent kot brata Castro, avtor več kot dvajsetih knjig o Fidelu.

Letošnji 26. julij je bil najbolj temačen, kar jih pomnijo starejše generacije Kubancev. Mlajše generacije so koliko je bilo mogoče hitro pobegnile na tuje, največ v ZDA. Veliko mladih, ki niso odšli, zadnje čase protestira po ulicah. Nobene prihodnosti jim ne zmore obljubiti nihče, živijo dobesedno v temi, brez elektrike, brez primerne hrane, celo vode primanjkuje.

Raúl Castro in njegovi potomci, Díaz-Canel in sodelavci so sami sebi največ škode storili enajstega julija pred štirimi leti, ko so kolikor je mogoče grobo in odločno obračunali z mladimi, ki so v stiski poletja brez turistov protestirali v okolici Havane. To bi najverjetneje znal razrešiti Fidel, ki je morda najbolje na svetu obvladal populistične prijeme. Od sedanjih kubanskih vladarjev, vajenih popolne oblasti več kot 65 let, nihče ne pričakuje čudežev.

Díaz-Canel je na proslavi v Pinar del Riu v nedeljo sicer poskusil dvigati moralo navzočim, pa jih seveda ni bilo toliko kot prejšnje čase. Tudi če bi hoteli, Kubanci ne morejo na veselice, bencina ni. Ameriški brezmejni veljak Donald Trump si sproti izmišlja načrte za kubansko prihodnost v svojih rokah.