Prijava
Dark Theme
Res smo dobili novega papeža, res se ves svet navkljub novemu papežu obrača na glavo, res je tudi, da ne vemo, kam pluje barka, ki ji poveljujejo nepredvidljivi voditelji velikih sil. Ampak na Slovenskem smo prav v tem času v strahu pred tretjo svetovno vojno in v jeku svetovne trgovinske vojne doživeli svoj pretres. Vsi naši politikanti, od tistih, ki jih slavijo na levi, do tistih, ki slepo ubogajo vrhovne poveljnike na desni, so nam pripravili klofuto, ki smo si jo najbrž trenutni »uporabniki« te države pravzaprav zaslužili. Slovenci, ki smo kot narod nastali na temeljih besede in kulture, tudi obdržali smo se s poezijo, pa si nikakor ne zaslužijo tako nemarnega in vzvišenega ravnanja političnih elit.
V nedeljo smo imeli v Sloveniji referendum. Ni bil prvi, ki je zahteval odgovore na skrajno nesmiselna vprašanja, bil pa je izjemno pomenljiv, saj je pokazal, kako daleč, kako globoko smo padli v obdobju, o katerem smo mislili, da se vpenjamo v višine najbolj razvitih. Pa smo priplezali samo do ravni splošnega poneumljanja in poveličevanja bruseljske birokratske Evrope kot vrhunske stvaritve sodobnega sveta. Na referendumu sta se spopadla dva koncepta vzvišenega odnosa do kulture. Prvi, ki je terjal referendum in bi vsakršno kulturo na višji ravni najraje odpravil, in drugi, ki najraje ne bi s prstom mignil, da bi bilo drugače. S prstom bržčas ne migne tudi zato, ker sploh nima nobenega koncepta.
Desna falanga, ki je nekoč, ko je bila na oblasti, enkrat že odpravila ministrstvo za kulturo, je boj proti kulturi vzela za svoj grb v prizadevanjih, da bi se kar se da hitro vrnila na oblast. Ko se je pripravljala na referendum, je izvedla svoj partijski kongres in imela, podobno kot nekoč v Jugoslaviji, enega samega kandidata za vrhovnega voditelja. Nihče drug si sploh ni upal kandidirati. Ostajajo pa zvesti, poslušni, trdna združba ljubiteljev oblasti, ki je neverjetno disciplinirana, njihova piramida je trdna kot nekoč Titova partija. Četrto desetletje že teče, odkar so se znebili socialnega demokrata Jožeta Pučnika, ki je šel raje kar nazaj v Nemčijo, in začeli pohod na novo obdobje nesmrtnih voditeljev. Še malo, pa bodo dosegli Titovo dobo na oblasti, to jim je najbrž temeljni cilj.
Na drugi strani sicer ni nobene falange, nihče jih ne zna čisto zares povezovati, obnašajo pa se oholo kot le kaj, prepričani, da je bila prejšnja zmaga na parlamentarnih volitvah zmaga za vse čase. Koalicija je tako zanimivo sestavljena, da ji ni mogoče napovedovati dolgega veka, čeravno so trenutni poveljniki o tem prepričani.
Referendum, ki so ga odločno zastavili na desni, kjer se obnašajo, kakor če bi bili nekdanja Titova partija, je od državljanov terjal, naj »kulturni eliti« odvzame možnost boljših pokojnin. Prepričeval je pravzaprav vse slovensko občestvo, da si posebno obravnavo zaslužijo samo vrhunski športniki, ki so ponesli sloves domovine na svetovna prvenstva, olimpijade, na himalajske vrhove. Pesniki, pisatelji, skladatelji, slikarji, kiparji, glasbeniki in vsi drugi vrhunski kulturniki pač ne. Kaj pa mislijo, da so, če dobijo najvišja mednarodna priznanja, pa domače najvišje nagrade, Prešernovo denimo!
Navadni smrtniki smo pričakovali, da se bo takemu odnosu do kulture odločno in uspešno uprla trenutna oblast. Pa se ni! Ali gre za naivneže ali nesposobneže, pravzaprav še ne vemo zagotovo, obnašali pa so se, kakor da jim je za vse večne čase dana oblast v roke, ker so enkrat zmagali na volitvah in zdaj vladajo z večino, ki jim dovoli marsikaj, tudi vzvišenost ob referendumih.
Tako zelo so bili zagledani v svojo moč in večno oblast, da niti pomislili niso, kako grenak je lahko poraz. Od svojih volivcev so terjali, naj bojkotirajo referendum. Samo ena izmed treh koalicijskih strank je previdno svetovala, naj gredo njeni ljudje vendarle glasovat.
Umetniška srenja, ki jo desna falanga zmerja z elito, je po eni strani pretresena, ker jo verjetni prihodnji oblastniki z desne obravnavajo kot sovražnike ljudstva, po drugi hudo zameri trenutnim brezbarvnim oblastnikom, ki s prstom niso mignili, da bi bilo drugače.
Ivan Cankar je o odnosu do kulture napisal Belo krizantemo ... Hinko Smrekar je na to temo narisal nepozabno karikaturo. Cankar je umrl v revščini, Smrekarja so ustrelili v Gramozni jami.
