Prijava
Dark Theme
V več kot šestih desetletjih se kljub dramatičnim trenutkom in obupno težkim obdobjem najbrž še ni zgodilo, kar se v Karibih dogaja prav te dni. Noben ameriški predsednik, tudi sicer po svetu opevani John Kennedy ne, ki je plačal agresijo na otok in potem pomagal sprožiti kubansko raketno krizo, ni spravil na kolena največjega, najbogatejšega in najlepšega med karibskimi otoki, kakor to počne Donald Trump. Tokrat ne gre več samo za obračun z dinastijo Castro, ki si je Kubo prisvojila konec petdesetih let in jo potem spravila na kolena, ampak gre za uničevanje vsega kubanskega naroda, ki ga številčno že dolgo ni bilo tako malo, kakor ga je zdaj.
Ta teden se je Kuba dobesedno ustavila, Trump se z njo neusmiljeno igra še bolj grozljivo, kakor se je nekoč, po padcu berlinskega zidu poigral Mihail Gorbačov. Takrat se je Fidelu Castru uspelo izkopati iz brezna tako, da je dovolil začetek turizma, zdaj ugaša tudi turizem, saj ni več goriva za delovanje električnih central, pa tudi za letala ga ni. Letalske družbe ne letijo več v Havano, samo še o tem razmišljajo, kako bodo spravile domov svoje ljudi. Če je verjeti agencijskim novicam, je Kanadčanov na Kubi še dvajset tisoč. Tudi druge letalske družbe, zlasti španske, spreminjajo rute, poskušale bodo vse, da odpeljejo svoje ljudi, ki so jih prej pripeljale na otok.
Zdaj že postaja jasno, zakaj je Trump za svojega zunanjega ministra postavil Kubanca. Marco Rubio je sin prve generacije prebežnikov z otoka, tistih, ki so največ izgubili, ko je oblast prevzel Fidel Castro. V Miamiju so si naredili kopijo havanskega starega mestnega središča, ki ga v Havani zdaj že zdavnaj ni več. Miami govori špansko, skupnost kubanskih beguncev povečujejo vsak dan.
Celo leto je trajalo, da je Donald Trump pokazal zobe in se lotil režima v Havani. Tudi ugrabitev venezuelskega samodržca Nicolása Madura je bila del peklenskega načrta za obračun s Havano. Kubo in njeno palačo Revolucije je naposled zadušil tako, da je zaprl vse pipice z nafto. Na vse latinskoameriške vlade je pritisnil dovolj odločno in brezobzirno, da so se bile prisiljene odreči svojim dobrim nameram, celo Mehika se dovolj boji Trumpove maščevalnosti, da si ne upa pošiljati nafte. Od decembra, ko je prišel zadnji tanker, so se zaloge samo še praznile, zdaj so usahnile. Mehika si upa pošiljati vsaj mleko v prahu, marsikatera druga država niti tega ne več.
Havanski in drugi hoteli, ki so še imeli goste, ta teden drug za drugim zapirajo vrata, tudi zanje bo zmanjkalo hrane in vsega drugega. Ponje bodo že kako prišle letalske družbe, ki so jih tja pripeljale. Kubancem, ki so od nekdaj, že več kot stoletje, vajeni bežati na tuje, so poti zaprte. Ta teden jim je zaprla zadnji izhod brez vizumov še Nikaragva. Zadnja leta je bilo letališče v Managvi za tisoče Kubancev izhod v svet, za havanski režim pa ventil, ki je pomagal zmanjševati pritisk v loncu nezadovoljstva.
Brez vizumov so se v Havani vkrcali na letala, ki so razmeroma poceni vozila v Managvo, tam so se potniki porazgubili, poniknili so, od tam naprej so služili trgovci z ilegalci. Iz Nikaragve so Kubanci že kako, po zraku, po vodi ali pa kar peš, prihajali v Združene države Amerike, pa tudi drugam. Brez vizumov jih je sprejemala tudi Srbija, zato se jih je toliko pojavljajo na balkanski begunski poti. Če je verjeti podatkom, ki so jih izračunali poznavalci, je na Kubi samo še osem milijonov in pol ljudi, pred zadnjo krizo jih je bilo enajst milijonov. Večji odliv so v tem stoletju zabeležili samo v Venezueli, od tam je pod Madurom menda odšlo kar osem milijonov ljudi.
Proti Kubancem se je v zadnjem obdobju res zareklo vse po vrsti. Pandemija covida je zamrznila otok, pomanjkanje zdravil je potem storilo svoje, koliko Kubancev je umrlo, pravzaprav ni znano. Nekaj časa so se delali, da sami proizvajajo zdravila, potem se je razkrilo, da niti aspirinov niso imeli. Ko je bila pandemija mimo, je državo, kjer so bili najštevilnejši turisti Rusi in Ukrajinci, udarila ruska vojna proti Ukrajini.
Udarec vseh udarcev je vendarle prišel z Donaldom Trumpom. Če zna podreti svetovni pravni red, je kakopak sposoben iz Caracasa odpeljati na videz nedotakljivega Madura, potem spodnesti še režim rodbine Castro. Kubanci so venomer bežali na tuje. Fidel, ki so ga sprva podprli tudi v Washingtonu, je bil zadnji, ki si je upal upreti oblastnikom.
