POMISLEKI: Vse je zanič, jemo pa vendarle

Davno nekoč, v časih, ko je šlo Kubancem razmeroma dobro, v zadnjem obdobju pred odhodom Rusov, se pravi Sovjetske zveze, ki je obvladovala Kubo skoraj tri desetletja, je vsako jutro prišlo na teraso pred našo hišo v Havani drobno dekletce. Tania ji je bilo ime. Razmeroma od daleč je prikorakala, potem je šla z našo hčerjo, svojo sošolko, še kakšnih sto metrov naprej v šolo. Angola je bila najboljša osnovna šola v mestu, še zdaj velja za najboljšo, še zdaj jo gremo pogledat, ko smo v mestu. Čeravno ni imela čisto pravih oken s šipami, je bila prav prijetna šola, otroci, že najstniki pri petnajstih, so se počutili zelo dobro.

Za tako dobro šolo je veljala, da so tja hodili tudi otroci nekaterih državnih in partijskih voditeljev. Spomnim se dvojčic komandanta Almeyde, bil je edini izmed najvišjih voditeljev, ki ni bil bele polti, zato sem si ga najbrž posebej zapomnil. Zraven tudi zato, ker je bil prijazen, prav nič po cekajevsko napihnjen gospod.

Osemdeseta leta so veljala za posebej svetlo obdobje, bilo je že po prvem velikem eksodusu v času revolucije, ko je iz bližnjega pristanišča Mariel odšlo na Florido vsaj 120 tisoč ljudi. Nekaj let prej se je šoferju avtobusa zavrtelo, prebil je ograjo perujskega veleposlaništva, prav na hitro je bilo na vrtu ambasade nagnetenih deset tisoč ljudi. Tisto hišo, ki je stala streljaj od šole Angola, so pozneje podrli, da ne bi spominjala na prvo vstajo.

Tista deklica, ki je prihajala vsako jutro k nam domov, je še dandanes najboljša prijateljica naše hčerke, zdaj že kar odrasle gospe pri dobrih petdesetih. Tania je ena redkih, ki je ostala v Havani tudi po odhodu Rusov in najhujši krizi v devetdesetih letih, ko ni bilo ničesar. Cela generacija je izginila po svetu, vsi so bili že odrasli, diplomirani mladi ljudje, ko so odšli in jih ni bilo več nazaj.

Vsa naša družina je še vedno v stikih s tisto deklico, ki je ostala v Havani iz več razlogov. V Miami ni hotela, ker je vedela, kako tam sprejemajo temnopolte Kubance. Sprva so Američani v Miamiju mislili, da so vsi Kubanci beli, taki so bili prvi premožni prebežniki v začetku šestdesetih let. V devetdesetih so prihajali reveži z vseh koncev otoka, večina temnih.

Na Kubi so tedaj dobri zdravniki dobro skrbeli za Taniino hčerko, imela je težave z vidom. V Miamiju je ne bi nihče dobro zdravil brezplačno. Pa še nekaj je bilo. Hči je zelo nadarjena glasbenica, na Kubi se je lahko vrhunsko šolala, potem tudi koncertirala za majhen denar, vendar je imela delo zagotovljeno. Ko sta izgubili moža in očeta, našega prijatelja Pochula, niti pomislili nista, da bi kam odšli, skrbeli sta tudi za mater in babico. Ta čas je Tania edina sošolka moje hčerke, ki je še ostala v Havani. Podobno je ostal tam en sam sošolec mojega sina.

Tania je tisti najbolj zanesljivi vir informacij z otoka, ki mu od nekdaj najbolj verjamem. Vidimo se dovolj pogosto, da nismo izgubili stikov, slišimo pa vsakokrat, ko eden od nas pokliče. Že nekaj let so povezave dovolj zanesljive.

Tania se nam je oglasila tudi ta teden. Njeni stavki so zmeraj kratki. Situacija je kritična, sporoča, Trump nam je res neizprosno zakuhal hudo godljo. Elektrike nenehno zmanjkuje, včasih prekinitev traja tudi enajst ur. Transport je paraliziran, delovni čas prilagojen razmeram, včasih skrajšan, včasih ga pač ni.

Hrano je mogoče najti samo v zasebnih trgovinicah, ki prodajajo po astronomskih cenah; ne vem, kako preživimo, tudi država nam prodaja za ameriške dolarje.

Potem doda ugotovitev, ki je tako zelo kubanska, da bolj ne bi mogla biti: »Kar jemo, je res zanič, ampak brez hrane pa ne ostajamo.« In še doda: »Imam veliko srečo, v službi nam občasno prodajo kakšen paketek s pripravljenim obrokom.« Bencina ni, niti za dolarje ga ni. Država pa je prav v redu uredila, da vsakih dvajset dni dobimo »ticket« za nekaj litrov bencina.

Mehika je te dni poslala še dve ladji s humanitarno pomočjo in hrano. Claudia Sheinbaum, ki je predsednica v Mehiki, se je ojunačila in se odločila poslati pomoč, čeprav ji veliki sosed s severa grozi. Ne upa pa si poslati goriva, prav nihče si ga ne upa. Američani zasežejo vsak tanker, ki bi lahko prepeljal nafto na Kubo. Slišati je, da del denarja od zasežene nafte potem namenijo venezuelski vladi Delcy Rodríguez. Vsekakor pa o tem odločajo v Washington, ne v Caracasu.