POMISLEKI: Z Madurovo pomočjo še trda roka v Čilu

Brez Boga ne bi bilo nič mogoče, za vernika se nikoli ne zgodi nič, kar ne bi bilo neposredno povezano z Bogom. Tudi zmaga na volitvah, ki prinaša veliko odgovornost, je božje delo. Tako je v nedeljo (14. decembra) zvečer oznanil novi čilski predsednik José Antonio Kast, ko je z občutno razliko zmagal v drugem krogu volitev. Sin nemških priseljencev je, ki sta pribežala na jug Amerike, ko je padel Hitler. Deset otrok sta imela v Čilu, starejši Miguel je bil minister in guverner narodne banke pri generalu Augustu Pinochetu, mlajši José Antonio je splezal še više, v nedeljo so ga izvolili za predsednika države.

Petintrideset let po padcu Pinochetovega režima se v Čile vrača skrajna desnica. Radikalno katoliško gibanje Schoenstatt, ki mu pripada Kastova družina z devetimi otroki, je bilo sposobno prepričati večino Čilencev, da se morajo obraniti pred migranti in se rešiti levice, ki je v državo dovolila vstopiti tisočem in tisočem ilegalnih prišlekov, ki naj bi prinesli tudi kriminal in vso drugo nesnago. Ogrožajo tradicionalne vrednote, družina, bog in domovina jim ne pomenijo nič.

Družina Kast je občudovala generala Pinocheta, ko je sedanji zmagovalec prej že dvakrat kandidiral neuspešno. Kast je znal razložiti volivcem, da je Pinochet, ki je strmoglavil Salvadorja Allendeja, v Čile prinesel demokratično tranzicijo, veliko je storil tudi za človekove pravice, pomagal je mnogim ljudem.

Čilenci so bili res precej nezadovoljni z dosedanjim predsednikom Gabrielom Boricem, napol Hrvatom. Večji del volilnega telesa je prepričan, da je Boric štiri leta vozil z motorjem v vzvratni prestavi. Kriv je tudi, ker je v državo spustil 340 tisoč ilegalnih tujcev, pretežno Venezuelcev, ki so šli s trebuhom za kruhom, ko jim je Nicolas Maduro presekal pot v prihodnost. Skoraj osem milijonov jih je zbežalo. Čile je žrtev, ki jih je hote ali nehote sprejela, to pa plačuje z izvolitvijo Joséja Antonia Kasta, ki utegne kmalu stopiti na čelo skrajno desničarske falange nove dobe v Latinski Ameriki. Ob Kastu zastavo skrajne desnice na jugu celine nosi sosed Javier Milei, ki ga je za predsednika izvolila Argentina, za utrditev položaja in zmago na vmesnih volitvah pa mu je zvesti prijatelj Donald Trump namenil dvajset milijard dolarjev. Tudi Čilu bo poslej laže, Kast ima zagotovljeno podporo ameriške nove dobe vsaj do konca sedanjega Trumpovega mandata.

Trump, Milei in Kast so prepričani, da ne bodo ostali osamljeni, že za prihodnje leto v svoji vladajoči falangi pričakujejo Brazilca Jairja Bolsonara, ki je ta čas sicer za zapahi, ampak to ne pomeni, da ga ne bo mogoče že kako rešiti, pa naj bo po pravni ali pa trdi, »osvobodilni« poti.

Za razliko od Kube, Venezuele in Nikaragve, ki živijo v trdih diktaturah, je Pinochet Čilu zagotovil demokratično tranzicijo, je svojim rojakom zagotavljal Kast, ki je trikrat kandidiral za predsednika, uspelo mu je v tretje, ko je bilo to v latinskoameriških razmerah najbolj prikladno. Izjemno obilno je k takim pogledom ne samo v Čilu, ampak tudi marsikje drugod prispeval Nicolás Maduro, ki je bogato in razvito Venezuelo pripeljal na beraško palico.

Zdaj, ko se po svetu širi glas, da bo Maduro slej ko prej odstopil in pobegnil, da si reši življenje in prepreči ameriško invazijo, podobno ruski specialni vojni v Ukrajini, venezuelskemu predsedniku zatočišče za vso rodbino že ponujajo iz Kolumbije, Paname, celo Belorusije, pa tudi od drugod.

Ker je lani zanikal svoj poraz na volitvah in opoziciji preprečil prevzeti oblast po zmagi Edmunda Gonzáleza Urrutie, postreščka nobelovke Marie Corine Machado, Maduru zdaj podporo odrekajo marsikje. Zvesto ga podpirata Kuba in Nikaragva, ki se jima lahko zgodi, da bosta ostali brez nafte in hrane, če se v Caracasu vse skupaj obrne na glavo.

Vso Latinsko Ameriko vsak dan bolj obvladuje Donald Trump, njegovi kadri se vzpenjajo na oblast, volivci se raje odločajo zanje kot za strah pred ameriškimi sankcijami in obračunavanjem, kakršnega je deležna Venezuela. Tanker z venezuelsko in iransko nafto, ki so ga ameriški marinci ondan zasegli v Karibih, verjetno pa je bil namenjen na Kubo, je bil prehuda šola za majhne in šibke v Latinski Ameriki. Svet postaja kar preveč soodvisen, ameriško ladjevje oblega venezuelsko obalo, pa se za to nihče zares ne zmeni. Prav gotovo nič bolj, kakor se je za rusko invazijo na Ukrajino.