POŽAR NA KRASU: Ogenj združuje

Uničevalna moč ognja, ki smo ji bili priča v teh dneh, bo na Krasu pustila trajne dolgoročne posledice. Ko bo vojne s plameni dokončno konec, bodo sledili naporni dnevi, ko bo treba približno oceniti neizmerno škodo, ki jo je na obeh straneh meje povzročil največji požar v zgodovini Slovenije, potrebni bodo tudi ukrepi za sanacijo tako velikega območja. Nekaj jih je že omenil slovenski premier Robert Golob, nekaj manj napovedi je bilo slišati iz FJK oziroma Italije. Delo predvidoma čaka tudi organe pregona, ki bodo najbrž preverjali, ali je bilo ukrepanje pri gašenju požara na italijanski strani meje – predvsem takoj po prvih plamenih pri Sabličih prejšnji torek – neoporečno.

V dramatičnem dogajanju iz prejšnjih dni, ki, ne smemo pozabiti, je zahtevalo tudi smrt – sicer v Prapotnem – prostovoljke Civilne zaščite Elene Lo Duca, da neštetih poginulih živali sploh ne omenjamo, pa lahko k sreči najdemo tudi nekaj pozitivnega, optimističnega, spodbudnega. Ogenj po eni strani uničuje, po drugi združuje in povezuje. Požari, ki so se v prejšnjih dneh razvili od Mirna vse do Klaričev, Brestovice, Renč, Kostanjevice na Krasu, Trstelja, Jamelj, Sabličev in Medjevasi, so namreč razgrnili močen občutek solidarnosti. Ne samo na institucionalni ravni, saj je komenski župan Erik Modic za Radio Robin pravilno spomnil, da če tik pred požarom ne bi podpisali čezmejnega sporazuma o sodelovanju gasilcev, bi bilo vse skupaj še bistveno težje. Res ganljiva je bila tudi povezanost med prebivalci vasi in občin z ene in druge strani meje. Veliko ljudi je priskočilo na pomoč drugemu, ko je bilo stanje najbolj kritično. Najprej so prišli na pomoč iz Slovenije v Italijo, nato pa smo vsi gledali, kako so domačini s Krasa na italijanski strani meje zbirali pomoč za borce na slovenski fronti; ne smemo pozabiti niti na ekipo Medvejcev, ki so se s svojimi motornimi žagami odpravili v Zagrajec. Kdo ve, koliko je bilo še takih primerov, za katere niti ne vemo. Ljudje so spraševali, kako bi lahko pomagali, svoje domove so nudili evakuiranim osebam, gasilcem so kuhali kavo. Upati je treba, da se bo tako zgledno sodelovanje nadaljevalo tudi v nekriznih obdobjih.

Prebivalci Krasa so pokazali, koliko je veliko njihovo srce, tudi z zahvalami gasilcem, ki smo jim bili vseskozi priča. Gasilci, prostovoljci, sekači, gozdarji, policisti, pripadniki vojske in vsi, ki so sodelovali pri gašenju tako obsežnega požara in s tem tvegali svoja življenja za neko večno skupno dobro, so nedvomno junaki te zgodbe; ljudje so to še kako dobro razumeli, tako da smo bili vsi ganjeni tudi ob vseh nabirkah pomoči ter plakatih z zahvalami; dodatnih pripisov pa ni treba dodajati videoposnetku, ki smo ga objavili na spletni strani, v katerem se domačin iz Jamelj v solzah zahvaljuje gasilcem, ki so dobesedno preprečili požig cele vasi. Zgleden je tudi sistem prostovoljnih gasilcev v Sloveniji, ki je omogočil, da se je z ognjem borilo tudi po 1500 ljudi iz cele države hkrati, potem ko je FJK na fronto lahko poslala »le« 150-člansko ekipo.

Zdaj bomo vsi morali zavihati rokave, da bomo v prihodnjih desetletjih poskušali popraviti škodo, za kar bosta potrebni človeška pomoč in predvsem volja. Res je namreč, da narava nas je že naučila, da lahko sama nadoknadi vse. Je pa tudi res, da zaradi odnosa, ki ga človek ima do nje in podnebnih sprememb, nam narava zadnje čase dokazuje, da nas je naveličana.