Prijava
Dark Theme
Tekma med Francijo in Paragvajem me je za trenutek vrnila v nogomet nekdanjih časov. Ne zaradi rezultata, ampak zaradi načina igre. Na današnjih velikih tekmovanjih skoraj ni več moštev, ki bi se zavestno odpovedala napadalni pobudi. Tudi izrazito obrambne ekipe iščejo trenutek za protinapad ali skušajo presenetiti nasprotnika. Paragvaj pa je izbral drugačno pot. Njegov glavni cilj ni bil ustvariti igro, ampak jo preprečiti.Stalne prekinitve, številni prekrški, provokacije in rušenje ritma niso bili naključje, ampak del taktičnega načrta. Takšna obramba je stara toliko kot nogomet. V Italiji je desetletja živela pod znamenitim načelom »prima non prenderle« – najprej ne prejeti gola. Obramba je postala skoraj življenjska filozofija. Tudi novinar Gianni Brera je pogosto zagovarjal tak pogled na igro. Ni naključje, da je enega največjih italijanskih virtuozov, Giannija Rivero, poimenoval Abatino – elegantni aristokrat nogometa, ki je igro gradil z inteligenco in tehniko, ne pa s telesno močjo. Vzdevek je izražal občudovanje, hkrati pa tudi prikrito kritiko igralca, ki je preveč zaupal ustvarjalnosti. Brera ni kritiziral le Rivere, temveč tudi napadalno filozofijo igre, ki jo je poosebljal Milanov režiser. Kot da bi imeli takšnih igralcev na pretek. Danes se šele zares zavedamo, kako redki so bili. Koliko igralcev Riverovega kova imamo danes? Zelo malo. Podobno usodo je pozneje doživljal tudi Roberto Baggio, ki je bil zaradi svojega navdiha pogosto deležen več kritik kot razumevanja.Toda nogomet se je v zadnjih desetletjih močno spremenil. Danes ni več dovolj, da znaš braniti prostor. Francoski selektor Didier Deschamps dobro ve, da največje tekme odločajo igralci, ki znajo v trenutku ustvariti številčno ali kakovostno prednost. Prav zato se mi je zdela odločilna njegova poteza, ko je v igro poslal rezervista Désiréja Douéja. Potreboval je le nekaj minut, da je – skoraj tako kot nekoč Rivera – pokazal, kako odločilna je lahko individualna kakovost. Z enim prodorom je preigral dva branilca, tretji ga je lahko zaustavil le s prekrškom. Iz enajstmetrovke je Mbappé odločil tekmo. En sam uspešen dribling je porušil obrambni sistem, ki ga je Paragvaj gradil skoraj sedemdeset minut.To me vodi do vprašanja, ki je veliko pomembnejše od ene tekme. Obrambni sistem ni le taktična odločitev, ampak tudi pedagoška izbira. Če mlade igralce že od otroštva učimo predvsem zapiranja prostora, prekinjanja akcij in izogibanja tveganju, bomo čez deset let dobili drugačen profil nogometaša, kot če jih učimo preigravanja, ustvarjalnosti in poguma za samostojno rešitev. Način igre oblikuje način razmišljanja, način razmišljanja pa nazadnje določa tudi način igre.Prav zato me je po tekmi najbolj zanimalo, kakšne igralce želi vzgojiti paragvajski nogomet. Južna Amerika je svetu dala nešteto tehničnih virtuozov, zato me preseneča, da se je paragvajska reprezentanca skoraj povsem odpovedala napadalni pobudi. Takšen pristop lahko prinese posamezen rezultat, težko pa postane razvojni model za prihodnost, še najmanj na mladinskem področju.Mladi nogometaši si za vzornike ne izbirajo igralcev, ki uspešno rušijo napade. Na dvoriščih in igriščih posnemajo Messija, Yamala ali Douéja. Sanjajo o preigravanju, nepričakovani podaji in odločilni potezi. Prav zato verjamem, da prihodnost nogometa ne pripada ekipam, ki predvsem preprečujejo igro, ampak tistim, ki ustvarjajo igralce, ki so sposobni sami odločiti tekmo.Če je bila nekoč v ospredju predvsem obrambna organizacija, živimo danes v času, ko ena ali dve genialni potezi pogosto odločita tudi najbolj izenačeno tekmo. Tehnično dobro pripravljenih in telesno zmogljivih igralcev je vedno več, primanjkuje pa posameznikov, ki znajo z domišljijo, preigravanjem ali nepričakovano podajo ustvariti razliko. Takšni igralci ne nastanejo po naključju. Njihova ustvarjalnost je rezultat dolgoročnega dela v otroških in mladinskih kategorijah. Vzgoja igralca se ne začne pri obrambni shemi, ampak pri otroku, v katerem zanetimo ustvarjalni pogum, da z žogo išče, tvega in ustvarja.
