PREBLISKI: Preigravanje je tudi oblika upora

Preigravanje velja za najbolj skrivnostni element individualne tehnike. Pogosto ga povezujemo s talentom, navdihom ali celo z nogometno genialnostjo. V resnici pa je največkrat posledica pravilnega učenja, sposobnosti, poguma in pravilne odločitve v delčku sekunde.

Tekla je 44. minuta četrtfinalne tekme med Norveško in Anglijo. Norvežani so vodili z 1:0, ko je Ødegaard z globinsko podajo zaposlil Sørlotha. Tipičen protinapad. Ob njem je po levi strani stekel norveški prvi zvezdnik Haaland, pred njima pa je ostal le še angleški branilec Stones, Rice in O’Reilly sta zamujala. Sørloth je sam krenil proti kazenskemu prostoru, poskusil preigrati Stonesa in sprožil. Branilec je strel blokiral, žoga pa je končala v naročju vratarja Pickforda.

Ali ima smisel pisati o akciji, ki je za kroniko tekme nepomembna? V našem primeru še kako. Dolga leta sem igral v napadu in vem, da se včasih pripeti tudi neponovljiva priložnost. Vse se lahko zgodi v desetinki sekunde. A v tej akciji je Sørloth napačno presodil situacijo. Zdelo se je, da je bila podaja Haalandu najbolj logična rešitev. A včasih ni branilec največji nasprotnik nogometaša, ampak njegov lastni ego. Nekaj minut pozneje je Bellingham preko samostojnega prodora izenačil na 1:1. Ista tehnična prvina – preigravanje. Enkrat neuspeh in skoraj zapravljena pot v polfinale, drugič vrhunska kontrola žoge, preigravanje dveh branilcev in izenačenje. Razlika ni bila v tehniki, ampak v presoji pravega odločilnega trenutka.

Med slovenskimi pisatelji je prav Marjan Rožanc preigravanju namenil posebno mesto. Težko bi našli avtorja, ki bi v njem prepoznal toliko pomenov. Zanj preigravanje ni bilo zgolj tehnična prvina nogometa, temveč pravi izraz svobode, poguma in ustvarjalnosti. V svojih delih se je k njemu večkrat vračal, ker je intuitivno razumel, da lahko ena sama uspešna poteza spremeni ne le potek tekme, temveč tudi razmerje med močjo in nemočjo.

Njegov najbolj pretresljiv opis nas popelje v okupirano Ljubljano. V Zeleni jami so fantje že zgodaj po kosilu poležavali v travi in čakali, da se po cesti pripelje vojaški tovornjak z italijanskimi oficirji. Ti so najprej sedeli ob robu igrišča, brali časopise in se navduševali nad vojnimi zmagami svoje vojske, šele nato so se spomnili nogometne žoge. Ko jo je voznik vrgel visoko v zrak, se je prizor v hipu spremenil. Fantje so planili proti njej in začela se je fanatična igra, ki je bila veliko več kot čisto navadna tekma.

Rožanc zapiše nekaj presenetljivega. Slovenskih fantov rezultat skoraj ni zanimal. Vsak je želel priti do žoge predvsem zato, da bi z driblingom osmešil najbližjega italijanskega oficirja. Preigravanje je postalo tiha oblika upora. Čim bolj je bil nasprotnik ponižan, tem večje je bilo njihovo zadoščenje. Italijanski oficirji pa so razmišljali povsem drugače. Njihov cilj je bil zmagati in ohraniti avtoriteto. Ko niso tehnično več zmogli slediti, so posegli po grobosti, udarcih in moči. Prav zato Rožanc ta nenavadni nogometni dvoboj sklene z znamenito mislijo, da je šlo za zmago duha in zvijačnosti nad neumnostjo in grobo silo.

Rožanc pa se pri preigravanju ni ustavil. Še pomembnejši se mu je zdel kolektiv. V njem ni videl omejevanja posameznika, ampak prostor, kjer se človek lahko v polnosti uresniči. Velik igralec ni tisti, ki se odpove svoji ustvarjalnosti, temveč tisti, ki jo v pravem trenutku podredi skupnemu cilju. Posameznik mora ostati ustvarjalen, vendar ne na račun moštva.

Prav zato se je Sørlothova odločitev izkazala za norveško izbrano vrsto za usodno. V trenutku, ko bi lahko s podajo Haalandu ustvaril priložnost za drugi zadetek, je izbral napačno rešitev. Njegov dribling sam po sebi ni bil napaka. Napaka je bila presoja trenutka. Norveška ni izgubila zato, ker je Sørloth preigraval, ampak zato, ker v odločilnem trenutku ni izbral tiste prave rešitve, ki jo je zahtevala igra. Tista odločilna desetinka sekunde.