PREBLISKI: Stara Grčija in sodoben nogomet

Tekma med Argentino in Egiptom ni bila le nogometna predstava. Bila je prava grška tragedija. Spomnila me je na nekaj, česar danes skoraj ne povezujemo več z nogometom - na grško tragedijo. Še deset minut pred koncem so Egipčani slavili preboj med najboljše. Nekaj trenutkov pozneje so jokali, Argentinci pa so iz obupa zdrsnili v popolno evforijo. V nekaj minutah se je pred milijoni gledalcev odvila prava drama z vsemi nepričakovanimi preobrati, kakršne so že pred dva tisoč petsto leti uprizarjali grški tragedi. Grkom ne dolgujemo samo demokracije, filozofije in gledališča, temveč tudi razumevanje dramskega dogajanja. Beseda drama izvira iz grškega glagola drao - delovati, storiti, ravnati. Drama ni pripovedovanje zgodbe, ampak njeno neposredno doživljanje. Gledalec ni več opazovalec, ampak čustveni udeleženec dogajanja. Prav v tem je njena moč. Grki so prvi razumeli, da lahko dobro zgrajena tragedija človeka pripelje od upanja do strahu, od veselja do obupa in nazaj. Aristotel je temu procesu dal ime katarza - očiščenje čustev. Ni verjel, da so močna čustva škodljiva. Nasprotno. Menil je, da človeka bogatijo, ker mu omogočijo, da skozi usodo junakov doživi tudi samega sebe.Prav to se je dogajalo na tekmi Argentina-Egipt. Zadnjih deset minut ni bil več zgolj nogomet. Vsak napad je spreminjal razmerje med upanjem in strahom. Vsak sodnikov žvižg je spreminjal razpoloženje na tribunah in pred televizijskimi zasloni. Zmagovalec se je v trenutku spreminjal v poraženca, poraženec v zmagovalca. Malo katera umetnost danes še premore takšno moč neposrednega čustvenega pretresa.Sodobni nogomet pa je tej drami dodal še enega nepričakovanega protagonista - VAR. Ko sodnik prekine igro in položi prst na slušalko, stadion utihne. Igralci obstanejo, trenerji napeto spremljajo dogajanje, milijoni gledalcev pa čakajo na razsodbo, ki lahko v nekaj sekundah spremeni usodo tekme. V teh trenutkih nihče ne ve, ali bo sledilo slavje ali obup. Čakanje na odločitev postane del dramskega zapleta. Tudi sodnik ni več le razsodnik pravil, ampak eden od protagonistov predstave. Ena sama odločitev lahko v hipu spremeni junaka v poraženca ali poraženca v junaka.Ko se je zdelo, da za Argentino ni več rešitve, se je zgodilo nekaj, kar so stari Grki imenovali deus ex machina. V antičnem gledališču se je v brezizhodnem položaju na odru pojavil božji sel in nepričakovano razrešil dogajanje. Tokrat ni prišel z odrskega stroja, ampak z zelenice stadiona. Argentinski zvezdnik Lionel Messi je z dvema potezama spremenil tok tekme. Solze obupa so se v nekaj sekundah spremenile v solze sreče. Egipt je iz sanj padel v popoln obup, Argentina pa je iz pekla stopila v nebesa. Nič čudnega, da so kamere po zadnjem sodnikovem žvižgu lovile predvsem obraze igralcev in gledalcev. Na njih je bilo mogoče prebrati vse - od obupa, radosti, potrtosti in olajšanja. Vse to strnjeno v en sam usoden trenutek.Morda prav zato nogomet ostaja največje gledališče našega časa. Film lahko prizor ponovi, gledališče ga naslednji večer znova odigra, roman lahko odložimo in ga nadaljujemo naslednji dan. Pesniško zbirko lahko zapremo po eni sami pesmi. Gledališče bo predstavo jutri znova uprizorilo. Nogomet pa se zgodi samo enkrat. Nihče ne ve, kako se bo končalo. Prav ta nepredvidljivost mu daje moč, da milijone ljudi hkrati spravi v isto čustveno stanje.Platon je bil do takšnih izbruhov čustev nezaupljiv. Nasprotno, Aristotel je vedel, da človek včasih potrebuje prav katarzo. Zanj tragedija prebuja v človeku predvsem strah in sočutje. Prav ti dve čustvi sta v zadnjih minutah tekme preplavili stadion in milijone gledalcev. Če odmislimo rezultat, denar in vse druge interese, gre morda res za »prazen nič«. Pa vendar prav zaradi takšnih trenutkov ostaja nogomet največja »postranska« drama sodobnega sveta.