PRISTANIŠČE: Poučno posnemanje

Prihod prve ladje do nove tržaške logistične platforme, na območje, kjer je bil še pred nekaj leti zapuščen del pristanišča, bi lahko imel tudi simboličen pomen. Ladjo sta na terminalu pričakala dva pristaniška konkurenta, družini Samer in Parisi, ki sta s skupnimi močmi zagnala komercialno dejavnost nove platforme. In tako mestu pokazala, da je v slogi moč in da bo Trst gospodarsko konkurenčen le, če se bo povezoval.

Pozitivna energija je tržaško pristanišče začela prevevati s prihodom Zena D’Agostina na čelo pristaniške uprave. On je seboj prinesel novo razmišljanje. Vse je stavil na ekipni duh. Pristaniška uprava z jasnimi in konkretnimi cilji je prinesla rezultate na terenu: investicije se dogajajo, promet raste. Pristaniška uprava torej daje tisto pozitivno energijo, ki omogoča pristanišču, da raste in se razvija.

Da ima njen predsednik posebno moč, smo se prepričali lani, ko so tržaški pristaniški delavci in lokalna skupnost organizirali protest proti odločitvi Nacionalnega organa za preprečevanje korupcije, ki je D’Agostina odstavil zaradi nezdružljivosti s funkcijo predsednika družbe za potniški terminal TTP. Ne dogaja se pogosto, da se delavci postavijo v bran svojega šefa. In niti to se ne dogaja, da se občani množično postavijo v bran predsednika državne »firme«. A za Zena, kot mu vsi pravijo, je očitno vredno protestirati. Najbrž zato, ker je dejansko zaslužen, da smo v mestu poleg burje dobil še veter, ki prinaša spremembe.

Logistična platforma je samo začetek novega razvoja pristanišča. Velja za začetek bodočega osmega pomola, ki bo zrasel na območju nekdanje škedenjske železarne. Različni pristaniški akterji so razumeli, da je poglavitni interes Trsta, da se zmogljivosti na severnem Jadranu povečajo. Prav je, da pristanišča vlagajo v to, da povečajo konkurenčnost v primerjavi s severnoevropskimi lukami.

Kolač znotraj severnojadranskega bazena se bo namreč delil glede na to, kdo ima zmogljivosti in je bolj uspešen.

In prav zato, ker ni nič slabega v posnemanju uspešnih modelov, bi bilo dobrodošlo, da bi se po vodenju pristaniških dejavnosti zgledovali tudi upravitelji mesta. Začenši pri upravljanju Starega pristanišča, predhodnika današnjega novega pristanišča.

Če ima slednji jasno vizijo, je 66 hektarjev veliko območje, ki bo v prihodnjih letih deležno urbane regeneracije, nima. Lokalni politiki bi na to območje spravili vse, kar jim pride pod roko. Od kongresnega centra, muzejev, terapevtskega bazena, ribje tržnice do pisarn za različne deželne urade, trgovin, luksuznih hotelov, zabaviščnih parkov.

Ob tem pa se nihče ne vpraša, če bomo ob demografski stagnaciji Trsta lahko sploh napolnili vse te prostore. Sicer upamo, da bo konzorcij Ursus, ki bo tržil to območje in del katerega je tudi Zeno D’Agostino, navdih iskal v drugih mestih, ki so v zadnjih letih urbano regenerirala svoja zapuščena območja. Pa tudi v pristanišču na drugem koncu mesta. Idej in pametnih glav tam ne manjka.