REAKCIJA FURLANOV: V najtemnejši uri so stavili na prihodnost

O uničujočem potresu, ki je pred pol stoletja prizadel Furlanijo, se je v zadnjih tednih veliko pisalo in bralo, enotno pa je mnenje, da je bila ta tragedija prelomna v zgodovini naših krajev, pa tudi celotne Italije in sosednje Slovenije, kar potrjujejo že same investicije v potresno varnost stavb. Prelomen pa ni bil potres sam – ne tisti, ki je Furlanijo stresel maja, ne sunki, ki so septembra zadali nov udarec celotnemu ozemlju; prelomna je bila reakcija na to tragedijo in lagali bi, če bi napisali, da bi do takega preporoda lahko prišlo kjerkoli.

Furlani so nedvomno eden izmed najodpornejših narodov na svetu, pregovorna delavnost pa jih zaznamuje v približno enaki meri kot zadržanost oziroma molčečnost. »Cui che nol semene nol racuei« oziroma »kdor ne seje, ne žanje«, je eno izmed njihovih vodil, v katerem se njihova nrav skriva že v tem, da so v reku raje uporabili nikalnico, kot pa da bi se odločili za enostavnejši »kdor seje, žanje«. Nauk, da je graja učinkovitejša od pohvale, je namreč značilen za mentaliteto Furlanov. »Najprej tovarne, nato domovi, nato cerkve« je strategijo obnove 12. maja 1976, šest dni po potresu, orisal tedanji videmski nadškof, monsinjor Alfredo Battisti, in v nekaj besedah strnil bistvo: brez dela ne bi bilo ljudi, ki bi se sicer izselili – tudi zaradi zgodovinske nagnjenosti tega ljudstva k izseljevanju – in posledično ne bi bilo vernikov.

Furlanski odziv na potres je tako postal primer dobre prakse, ki je navdihnil tudi obnovo osrednjih Apeninov, če si izposodimo besede Guida Castellija, izrednega komisarja za potres, ki je leta 2016 prizadel Umbrijo, Abruce, Marke in Lacij. O tem, kako zahtevna je obnova in kako uspešno so jo izpeljali v Furlaniji, pričajo bistveno počasnejši proces obnove ter tudi razne afere, ki so jih doživeli kraji, prizadeti od potresa leta 2016, začenši z mestom Amatrice, a tudi kraji, ki jih je prizadel potres z epicentrom v L’Aquili leta 2009. Del odgovornosti sicer lahko pripišemo tudi državi, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih verjetno bila bolj odzivna kot danes, zato je na mestu tudi vprašanje novinarja Tonija Capuozza, ali bi danes lahko ponovili to, kar se je zgodilo pred 50 leti. Po eni strani ne, meni Capuozzo, saj so tedanjo družbo sestavljali ljudje, ki so preživeli vojno, vojaščino in so imeli veliko obrtniškega znanja, medtem ko danes marsikateri odrasel človek, kot trdi Capuozzo, »ne zna uporabljati niti srpa«. Po drugi pa da, dodaja Capuozzo, saj so politične institucije po njegovih besedah najbolj učinkovite prav ob tovrstnih tragedijah.

Gotovo pa obrtniško znanje ni bilo ključno za najbrž najpomembnejšo reakcijo oziroma akcijo Furlanov po potresu, saj so takrat pokazali, da nočejo gledati le na kratkoročno prihodnost in se niso zadovoljili zgolj z obnovo oz. z vrnitvijo v prejšnje stanje.

Ena največjih pridobitev, ki jih je »prinesel« potres, je namreč bila Univerza v Vidmu. Leta 1976 smo imeli v Furlaniji - Julijski krajini le tržaško univerzo; vsak dotedanji poskus, da bi vseučilišče pridobili tudi na Videmskem, se je do takrat izjalovil. Po potresu pa so bili Furlani še odločnejši. Steklo je zbiranje podpisov za predstavitev predloga zakona na podlagi ljudske pobude za ustanovitev univerze. Zbrali so jih 125.000, med njimi številne med več kot 100.000 razseljenimi v šotoriščih, tako da so ustanovitev univerze vključili v prvi zakon o financiranju popotresne obnove. Univerza v Vidmu je zaživela že 1. novembra 1978 oziroma v akademskem letu 1978/1979, poltretje leto po potresu.

»Il Friuli ringrazia e non dimentica« oziroma »Furlanija se zahvaljuje in ne pozabi« je bila ena izmed najbolj prepoznavnih povedi popotresnega obdobja, ki je vnovično strnila temelje »furlanskosti«. Tokrat pa moramo vsi tisti, ki smo imeli priložnost spoznati delovanje videmske univerze oz. smo bili njeni študentje, Furlanom, ki jih je leta 1976 prizadel potres, biti hvaležni, da so v najtemnejši uri stavili na prihodnost. Ustanovitev nečesa tako pomembnega in ambicioznega, kot je univerza, v mesecih, ki so sledili taki tragediji, je podvig, ki lahko uspe le izbrancem.