Prijava
Dark Theme
Na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960 sta se v polfinale nogometnega turnirja uvrstili Italija in Jugoslavija. Tekma na novem stadionu v Neaplju se je v regularnem času zaključila neodločeno 0:0. V podaljških je najprej povedla Jugoslavija z Galićem (v 107. minuti), dve minuti pozneje je Italija izenačila s Tumburusom in tudi podaljška sta se zaključila neodločeno. Takrat niso o zmagovalcu odločale enajstmetrovke, temveč žreb, in tistega 5. septembra 1960 se je sreča nasmehnila Šoškićevi, Galićevi in Kostićevi Jugoslaviji, ki je nato z zmago v finalu proti Danski (3:1) osvojila olimpijsko zlato, Rivera, Trapattoni, Burgnich, Bulgarelli in ostali mladi italijanski nogometni upi pa so v tekmi za tretje mesto s porazom proti Madžarski (1:2) zapravili tudi bron.
Žreb je še dobro desetletje na raznih turnirjih in tekmovanjih krojil rezultate neodločenih nogometnih tekem, dokler se niso pri nogometni zvezi odločili za pravičnejšo rešitev: streljanje enajstmetrovk. Tako o zmagovalcu odloča spretnost nogometašev, strelcev in vratarjev, ne pa sreča.
Žreb je šel v nogometu v pozabo. Po dolgih desetletjih v Italiji sedaj spet trka na vrata. Ne v športu, temveč v drugi, življenjsko in družbeno mnogo bolj pomembni panogi - sodstvu.
Obudila ga je lani sprejeta ustavna pravosodna reforma, poimenovana po ministru Claudiu Nordiu. Politični srž reforme tiči v ločitvi karier sodnikov. Javni tožilci ne bodo odslej več sodili med sodnike, postali bodo »samostojna« kategorija. Vsled tega bo razdvojen doslej enotni, za vse sodnike merodajni višji sodni svet. K prvotnemu bo dodan drugi višji sodni svet, tisti, ki bo »bdel« nad javnimi tožilci.
V dosedanjem enotnem višjem sodnem svetu so bili prisotni bodisi tako imenovani »laični predstavniki«, bodisi predstavniki sodnikov. Tudi v dveh »novih« bodo, a z rahlo razliko.
Doslej so bili tako laični predstavniki kot predstavniki sodnikov imenovani. Odslej bodo žrebani.
Ampak: medtem ko bodo v vsakega od obeh novih višjih sodnih svetov izžrebali 10 od 50 poprej evidentiranih (in torej »politično« določenih) laičnih predstavnikov, bodo predstavniki sodnikov in predstavniki javnih tožilcev izžrebani med vsemi člani obeh »kategorij«.
Pomeni, da bo izžrebanih po 10 sodnikov in 10 javnih tožilcev iz skupnega števila od 9.600 do 9.700 sedanjih sodnikov.
O njihovem predstavništvu ne bodo torej odločali znanje, pripravljenost, izkušnje, delovni staž temveč ... sreča.
Ali je to - v dveh za italijansko družbo tako pomembnih visokih institucionalnih organih - sprejemljivo?
Za podpornike nove ustavne pravosodne reforme očitno je. Kar zastavlja naivnemu novinarju malce bizarno vprašanje. Zakaj ne bi isti loterijski model uporabili tudi na drugih institucionalnih ravneh?
Zakaj ne bi na primer tudi župane »izvolili« na podoben način, z žrebom? Morda bi se občanom kdaj pa kdaj sreča nasmehnila in jim podarila boljše prve občane, kot so jih bili sami izbrali na volitvah.
Ali pa: zakaj ne bi parlamentarce, senatorje in poslance, ter posledično tudi predsednika ali predsednico vlade določili z žrebom? Če ne drugega, bi gotovo prištedili izdatne stroške za volilne kampanje in za volitve, bi bila preprosta utemeljena ugotovitev.
Politično močno ozaveščeni bi ob takem predlogu zagnali vik in krik, češ da morajo pač državo in njene organe voditi sposobni ljudje, izvoljeni predstavniki ljudstva, ne pa kdorkoli, preprost pocestnik, povsem nebogljen in tešč politično-upravnih vrlin.
To bo - ob vseh pomislekih o sposobnostih aktualnih političnih in upraviteljskih predstavnikov - gotovo držalo. Države ne gre zaupati neveščim.
Podobno bi moralo veljati tudi za sodnike in javne tožilce.
V njihovih novih najvišjih organih bi morali sedeti - po možnosti - njihovi najboljši predstavniki. Kajti: če politiki in vladni upravitelji odločajo o življenju države, sodniki in javni tožilci čestokrat odločajo o življenju tistih, ki državo sestavljajo - državljanov.
Zato je žrebanje njihovih predstavnikov v oba nova višja sodna sveta povsem nelogično, nerazumljivo in nerazsodno.
Pravosodna reforma Nordio je ustavna reforma. V italijansko ustavo vnaša nov element: žrebanje. Ustava pa ni in ne more biti loterija!
Zato bi bila referendumska potrditev reforme - z nogometno prispodobo - nič drugega kot ... institucionalni avtogol.
