ŠE O PERŠMANU: Protislovenstvo pod koroškim tepihom

Peršmanova domačija se uradno nahaja v Koprivni pod Peco. Tja se pride iz Železne Kaple po Lepeni, razpršenem naselju, ki ga v glavnem sestavljajo gorske kmetije. Iz Lepene je bil doma Jože - Pepi Blajs, ravnatelj celovškega Mladinskega doma, v katerem sem odraščal. Kot se spodobi za avtoritarne osebnosti v takšnih vlogah, ga med bivanjem v domu nismo imeli pretirano radi. Jaz sem ga začel ceniti šele za časa mature. V Mladinskem domu je delal 37 let, 36 od teh kot ravnatelj. Takrat seveda ni več živel v Lepeni, saj je ta oddaljena približno uro vožnje od Celovca. Dom si je ustvaril na celovški Reichenbergerstrasse, na Železno Kaplo in okolico je sicer ostal vseskozi navezan in bil dejaven v tamkajšnjih društvih. O raciji na Peršmanovi domačiji bi se bil rad pogovoril z njim, a je Jože umrl pred štirimi leti.

Njegov oče, Erni, je umrl novembra lani. Ernija so nacisti aretirali, ko je bil star petnajst let, ker je partizanom nosil hrano. Deportirali so ga v »kacet« (pogovorno koroško za koncentracijsko taborišče) Moringen. Vsaka družina iz okolice, kjer imam kakšno poznanstvo, ima v družini primer in žive spomine na deportacijo. Policijska racija pri Peršmanu je v družinah, ki že nosijo travme, vnovič odprla komajda zaceljene stare rane. Vendar Avstrija ostaja Avstrija. Latentno protislovenstvo je vselej »ostalo pod tepihom«, če si izposodim citat dosti boljšega poznavalca Koroške od podpisanega.

V sedemdesetih letih je Socialdemokratska stranka odstavila svojega deželnega glavarja Hansa Simo. Sima, po rodu iz Žabnic, se je v mladih letih preselil v Šentvid na Glini, ko so Žabnice postale Italija. Sima je kot deželni glavar podpiral – kolikor se je dalo – slovensko narodno skupnost na Koroškem. Protislovenski občutki pa so bili na vseh straneh močnejši.

Pred tremi leti je vodja koroškega deželnega urada za zaščito države in boj proti terorizmu postal nekdanji politik konservativne Ljudske stranke Stephan Tauschitz, ki je v tej funkciji ostal le nekaj dni. Zakaj? Dvakrat je kot komajda tridesetletni politik spregovoril na srečanju nacistov na Šenturški gori (Ulrichsbergu), evropsko znanem srečanju nostalgikov med Celovcem in Šentvidom.

Travme torej. Travme niso izginile, biti Slovenka ali Slovenec na Koroškem je politična izbira, zdaleč ne samoumevna. Ponekod je lažje, drugje znatno težje. Slovenija terja sedaj od Avstrije in preiskovalne komisije, ki je na dunajskem notranjem ministru začela delovati včeraj, odgovore. Jih bo dobila? Uradne izjave so prežete z optimizmom. In za ugasnjenimi mikrofoni? Tam ga je, po moji oceni upravičeno, manj. En član komisije je že pred dnevi dobil vpogled v zapisnike policije. »A si kaj razumel?« ga je vprašal znanec. »Nisem nič kaj bolj pameten,« je bil odgovor. Iskreno upam, da bomo v zadnjih dneh septembra izvedeli kaj. Nisem pa v to prepričan. Medtem pa krožijo zgodbe. Neuradne, seveda, a te so vedno najbolj zanimive.

V dneh po policijski raciji na Peršmanu se je sprva ugibalo, da je okrožni glavar (nekakšen prefekt v italijanskem sistemu, a brez trajanja mandata) za Velikovec Gert-Andre Klösch odredil racijo. Naposled je prišlo na dan, da naj bi akcijo samovoljno izpeljala policija zaradi velikega števila prijav. Po Železni Kapli kroži v teh dneh drugačna zgodba. Nekdo, imena bomo pisali, ko bo stvar uradna, si je v gostilni na nedeljo racije dopoldne dal izdati račun »s štempljem« za dve kavi. Torej je bil na službeni poti. Bahal pa se je, »da je on to ukazal«. To, racijo pri Peršmanu. Ta oseba je bila tam tudi navzoča. Sestanki za organizacijo racije naj bi se dogajali v Grebinju. Morda, da ne bi policist iz Železne Kaple, »naš Wolfi«, izvedel, kaj se kuha.

Vodja racije Gerold Taschek, iz deželnega urada za boj proti ekstremizmu, dejansko obveščevalnih služb, naj bi po poročanju nekaterih medijev sodeloval pri raciji, ker živi v bližini. Bližina je Galicija, pol ure od Peršmana. Avstrija svojim državljanom zagotavlja pravico do ne legitimiranja pred policijo. Temu so se pri Peršmanu skušali izogniti s policisti, specializiranimi v obravnavi migracij. Ti imajo, v odnosu samo s tujci, kot edini pristojnost legitimiranja brez mandata. Oni so bili sicer navzoči, a oddaljeni od domačije. Skozi vrata je šel Taschek, z »običajnimi« policisti, ne pa migracijskimi. Vprašanj in zgodb ostaja še preveč.