Goriški šport je na dnu in nič ne kaže, da bi se stvari lahko v kratkem spremenile. Zgovorno je dejstvo, da je goriška pokrajina tista, v kateri se v celi Italiji najmanj vlaga v športne dejavnosti, tako da je sedanjost črna, prihodnost pa najbrž še slabša. Škoda, saj je bila zgodovina obarvana z živahnejšimi barvami.
Goriška pokrajina je namreč državi poklonila nekatere izmed najpomembnejših akterjev v nogometnem svetu, športu, v katerem je v Italiji največ konkurence in je torej najtežje izstopati. Da omenimo le nekaj imen: Dino Zoff (iz Mariana), Fabio Capello (iz Pierisa), čeprav iz Aiella, torej iz videmske pokrajine, je v Gorici dozorel tudi Enzo Bearzot. Tudi v preostalih dveh najpomembnejših ekipnih športih je Gorica v preteklosti imela več predstavnikov na izredno visoki ravni. Naj le omenimo olimpijske igre leta 2004 v Atenah, ko sta srebro odnesla odbojkar iz Gabrij Matej Cernic ter goriški košarkar Michele Mian. Štiri leta pred tem je olimpijski bron v Sydneyju osvojil boksar Paolo Vidoz. Goriška odbojkarica Elisa Togut pa je leta 2002 z italijansko izbrano vrsto osvojila svetovno prvenstvo. Kar 56 nastopov z reprezentanco je zbral števerjanski odbojkar Loris Manià. Gre za vrhunske športnike, ki so vsi odraščali na Goriškem in dosegli največji možni nivo. Gre pa tudi za osebe, rojene med letoma 1973 in 1979, to se pravi pred 44 ali celo 50 leti. Športnikov takega kova, ki bi osvajali medalje na tako pomembnih tekmovanjih, pa Goriška nato ni imela. Morda smo na koga pozabili, a to ne spremeni bistva.
Za Goričane je še bolj boleče, da so sosedje, npr. na Tržaškem, še naprej uspešni. Naj navedemo primer košarke, za katero tako v Trstu kot Gorici velja bogata tradicija. Če je Gorico v A-ligi in reprezentanci v zadnjih letih predstavljal le Fabio Mian iz Morara, so tržaške barve zastopali npr. Andrea Pecile, Daniele Cavaliero, Michele Ruzzier, nazadnje pa je bil uspešen na svetovnem prvenstvu Stefano Tonut.
Nekdo bo lahko pripomnil, da se to dogaja, ker ima Trst večje število prebivalcev in da ima torej statistično več možnosti, da »ustvari« odlične igralce. Ni tako. V šport je treba vlagati, z mladimi športniki je treba delati. V Šempetru oz. Biljah, kjer »dihajo isti zrak kot v Gorici«, so se kalili Tim Matavž, Valter Birsa in Miha Zajc, slovenski reprezentanti, ki so igrali v italijanski nogometni Serie A, medtem ko se do takega nivoja z Goriškega v zadnjih letih ni prebil nihče.