TRGOVSKI DOM: Ob pravem času

Zgodba o Trgovskem domu v Gorici je tudi zgodba o državi, ki se je postavljala po robu državi.

Država je leta 2001 z zakonom sprejela obvezo, da bo Slovencem v Italiji omogočila vrnitev v dva Narodna domova v Trstu in v goriški Trgovski dom. A je devetnajsti člen zakona o vračanju nepremičnin shodil, ko je imel približno pet let, nič prej. Prve korake je naredil v zgodnji pomladi 2006, pred petnajstimi leti, na perifernem sedežu agencije za javno dobro v Vidmu, kjer je država s formalnim aktom izročila Deželi Furlaniji - Julijski krajini tiste prostore Trgovskega doma, ki jih ni zasedala. »... v skladu z obstoječimi dejavnostmi v omenjenih stavbah,« navaja črka zakona.

Odtlej se je zgodba zapletala in razpletala. Občasno je spominjala tudi na burko. Na primer tedaj, ko so se periferne pisarne državne uprave dolgo časa obotavljale, preden so iz pritličnih prostorov Trgovskega doma, ki naj bi jih Slovenci najprej prejeli v uporabo, odnesli zaloge papirnatih listin, map in fasciklov, ki so jih tam skladiščili in gnetli. Vsako izdajo Uradnega lista so hranili v dveh izvodih ...

Tedaj je v akcijo stopila »druga« država. V njenem imenu so visoki predstavniki od iste države zahtevali, naj spoštuje dano besedo. Ob petkovem svečanem dogodku, ki je požegnal vselitev Feiglove knjižnice v Trgovski dom, sta bila omenjena dva izmed teh, ki sta reševala dobro ime države – prefekta Roberto De Lorenzo in Maria Augusta Marrosu. Znala sta dvigniti glas tudi nad državo.

Toda zgodba o Trgovskem domu v Gorici je predvsem zgodba o ljudeh dobrih misli in dobrih namenov. Teh je veliko, na pretek v večinskem narodu, s katerim delimo Slovenci deželo ob meji. »Kot se odpirajo knjige, tako se bo odpirala tudi knjižnica,« je v petek povedala predsednica Narodne in študijske knjižnice, Mariza Skerk. »Tu bo knjižnica z velikim srcem,« je zatrdila Ksenija Dobrila, predsednica ene izmed dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji. »Sem se vračamo s pogledom, uprtim v prihodnost,« je v lepem sozvočju nadaljevala senatorka Tatjana Rojc. »Prihodnost pripada tistemu, ki verjame vanjo,« je pristavila.

Z vselitvijo slovenske knjižnice v Trgovski dom je Gorica vzorno opremljena za prihodnost. Ta je zdaj na dosegu roke, obetajoča in otipljiva. Skupaj z Novo Gorico, slovenskim mestom, ima Gorica priložnost, kakršne ves povojni čas še ni imela – to je naziv Evropska prestolnica kulture 2025. Zmagoviti kandidaturi je zato vsak petkov govornik namenil poudarek. Slovenska knjižnica »na najboljši lokaciji v mestu«, kot se je izrazil arhitekt Dimitri Waltritsch, je torej prišla ob pravem času. Goriški Slovenci naj zdaj uredijo v njej tudi izložbo kulturne prestolnice, ki jo bosta mesti skupaj gradili do leta 2025, ko bo polno zaživela. Ker bodo v prestolnici znali odigrati nezamenljivo vlogo.