VIRUS IN DRUŽBA: Shock Epidemic

Epidemije so vselej bile priložnost za krepitev družbenega nadzora. Beneška republika je leta 1348 spričo črne kuge omejila svobodo gibanja tujcev za 40 dni. Od tod izraz karantena. Leta 1604 je v Angliji Elizabete I. zakon Plague act kaznoval vsako kritiko ukrepov oblasti. Naomi Klein je v Doktrini šoka (Shock Economy) razkrila, kako je neoliberalni sistem v zadnjih 50 letih izrabil vsako šokantno krizo – vojno, državni udar, cunami, orkan, teroristični napad – in zbegano prebivalstvo oropal javnega šolstva, zdravstva in drugih kolektivnih pravic. Ko je šok minil, so se ljudje zbudili v drugačnem svetu.

Globalna pandemija je šok, ki ga svet še ni doživel. Milijarde ljudi so v karanteni, družbeni nadzor pa izvajajo s tehnologijo, ki je nobena oblast še ni imela na voljo. Steve Jobs je šele leta 2007 predstavil prvi iphone. Kitajska, Južna Koreja, Singapur in Tajvan so za zdaj šle najdlje v nadzoru ljudi preko pametnih telefonov, kreditnih kartic, videokamer, biometrije. V teku so masivni družbeni eksperimenti šole, univerze in dela na daljavo ter omejevanja družbenih stikov. To je potrebno, da se virus zajezi. Toda okužbe bo nekoč konec, družbeni nadzor, če se nanj privadimo, pa lahko ostane. Izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari svari, da smo pred dvojno izbiro: med totalitarnim nadzorom in soodgovornostjo državljanov, med nacionalističnim zapiranjem in globalno solidarnostjo.

V strahu za življenje in zdravje smo pripravljeni žrtvovati marsikaj. Avtoritarne azijske metode se nam zdijo še zelo daleč. Toda tudi virus se nam je zdel daleč, ko je bil še v Wuhanu. V Evropi in v Ameriki smo se na okužbo odzvali manj učinkovito, prav to odpira pot totalitarni skušnjavi. Začenši s terminologijo, ki postaja vse bolj vojaška. Virus je sovražnik, smo v vojni proti okužbi, zdravniki so junaki na fronti, bolnice in domovi za starejše prva linija, iz generalštaba civilne zaščite pa nam vsak dan poročajo o padlih ter o izgubljenih ali osvojenih položajih na bojiščih z epidemijo.

Ni naključje, da je Trump poslal v boj proti virusu nacionalno gardo. Vojska je na ulicah tudi pri nas. Vse prav dokler civilni priskoči na pomoč vojaška saniteta in tovornjaki prevažajo krste, ko pa po ulicah korakajo oboroženi vojaki, človeka zaskrbi. Tako v Italiji kot v Sloveniji, kjer je med prvimi ukrepi nove vlade bil predlog, da se pošlje vojsko na plan. Drugi je bil nagobčnik novinarjem, ki je marsikje v rabi, ko je »v višjem interesu države« treba utišati kritike.

Vse to kakor tudi neracionalno in proti virusu neučinkovito zapiranje meja vsevprek po Evropi pa so le mačje solze spričo tega, kar sta si privoščila Viktor Orban in Benjamin Netanjahu. Madžarski trinog je epidemijo izkoristil, da je utišal parlament in prevzel izredna pooblastila, v Izraelu pa se je po oceni dnevnika Haaretz zgodil koronagolpe: Netanjahu je ostal na čelu vlade, čeprav že v tretje na volitvah ni dobil večine, vzel si je izredna pooblastila in zavezal roke sodstvu, ki je bilo na tem da ga obsodi zaradi korupcije.

V teh tednih nam pravijo, da moramo ostati na domačem kavču. To je nujno, da se omeji širitev virusa. Dobro pa bo, da na kavču ne zaspimo, sicer tvegamo, da se bomo zbudili v drugačni, manj svobodni in demokratični družbi.