WÄRTSILÄ: Vsi proti enemu

Tržaška demonstracija za ogrožene delavce tovarne Wärtsilä pri Boljuncu je, še preden bi do nje prišlo, prešla v zgodovino. Podprli so jo vsi: levica, desnica, italijanska in deželna vlada FJK, tržaški župan, škof ... Seznam sodelujočih društev, organizacij in ustanov je bil vsak dan daljši. Ljudi, ki običajno čisto drugače gledajo na svet in bi si včasih najraje skočili v lase, so stopili skupaj. Dokazali so, da se je za prave bitke vredno boriti skupaj, brez sloge ni zmage. V igri ni le prihodnost enega obrata, temveč obstoj industrijskega sektorja, ki je iz leta v leto vse šibkejši.

451 delavcev boljunskega obrata in še enkrat toliko zaposlenih v povezanih dejavnostih imajo na svoji strani vse, le tistega, ki bi ga najbolj potrebovali ne. Lastnica obrata ni klonila in nič ne kaže, da bi hotela popustiti, niti delno. Še pred dnevi, ko je predsednik deželne vlade FJK Massimiliano Fedriga spet glasno poudaril, da se Wärtsilä vede preprosto noro, se je ta v odgovor le zatekla v hladni svet zakonov in pravil. »Ravnali smo v skladu z italijansko zakonodajo,« so spet ponovili in s tem namignili, da jih vest nikakor ne peče. Kot da bi pozabili na dobrih 60 milijonov evrov javnih italijanskih prispevkov, ki so jih po podatkih sindikatov prejeli od leta 2016.

Odkar je 14. julija napovedala selitev proizvodnje na Finsko, si je nakopala čisto vse pridevnike, od najbolj banalnih do najbolj domiselnih, s katerimi se običajno opisuje najbolj zagrizene zagovornike kapitalizma. »Le goli dobiček, ljudje pa ne,« kot mantra ponavljajo zaposleni, ki se upravičeno počutijo razočarane in izigrane. Wärtsilä je zdrava družba, po njej ni udarila gospodarska kriza, je ne bremenijo dolgovi ali stiska. Celo pripadniki istega sveta – menedžerji, industrialci, zveza Confindustria in drugi – so zgroženi. Ne dvomijo, kdo ima prav.

Naslednja preizkušnja bo za multinacionalko na vrsti že čez nekaj dni. 7. septembra bo italijansko ministrstvo za gospodarski razvoj spet razpravljalo o reševanju tovarne. Na zadnjem vladnem zasedanju je izvršni direktor Håkan Agnevall vse (tudi ministra) pretresel s hladnim vztrajanjem pri odločitvi. Zdaj lahko dokaže, da zmore drugače. Pričakovanj ni veliko, upanje prihaja le iz složne fronte, ki preizkuša vse možne poti – od ulice do sodišča –, da bi izigrala velikana. Zgodovina je že večkrat dokazala, da kdor je sam, ne more dolgo preživeti. V poslovnem svetu pa marsikdaj zmaga le tisti, ki ima kapital. Dva svetova na nasprotnih bregovih.