Tokratni zapis posvečam vprašanju, ali bolje rečeno vprašanjem šolstva s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Zavedam se, da to ni posebno izvirno in da je prostor, ki ga imam na razpolago za te vrstice, odločno premajhen, da bi razvila neko zaokroženo razmišljanje, toda nedavno dogajanje okrog ohranitve dveh ravnateljskih mest (in s tem tudi obstoja dveh šol!), ki je sicer imelo kolikor toliko srečen epilog, me navaja k razmišljanju, da je nemogoče ohranjati tak sistem reševanja statusa quo v nedogled.
Tema je vse prej kot nova in, glede na to, da nisem strokovnjakinja na tem področju, sem med drugimi poiskala dva primera iz preteklosti, ko se je resno razpravljalo o naši šolski problematiki. Prvi je iz novembra 2003, ko se je po poldrugem letu razprav in soočanj sklenila programska konferenca SKGZ in SSO. Naj povzamem citat iz zaključnega dokumenta konference: "Slovenska narodna manjšina v Italiji potrebuje takšen šolski sistem, da lahko nemoteno ohranja in razvija svoj jezik in svojo kulturo ter vzgaja mlade rodove. Zavedajoč se pomembnosti te problematike, sta krovni organizaciji dali pobudo za ustanovitev Šolskega foruma. V njem naj se izoblikujejo stališča in predlogi za vsebinske in organizacijske izboljšave slovenskega šolskega sistema." In še: "Problem racionalizacije naj bi obravnavali kot priložnost za združitev materialnih sredstev in kompetenc in kot povečano možnost za razširitev izobraževalne ponudbe. Zagotoviti je treba tudi vse učne smeri, ki jih predvideva zakon, vključno s področjem glasbene vzgoje. Opredeliti se bomo morali do vprašanja povezave državnega šolskega sistema z deželnim sistemom poklicnega izobraževanja ... V jezikovno zahtevnih in kompleksnih okoljih, ki smo jim danes priča v številnih šolah, je potrebna korenita in strokovno zastavljena preobrazba didaktičnih pristopov, ki bo učencem omogočila vabljiv in življenjsko zastavljen stik s slovenskim jezikom in s širšim slovenskim zaledjem."
Deset let kasneje so v sklopu študijskih dnevov Draga priredili okroglo mizo na temo Novi izzivi za manjšinsko šolo. Iz nje sem izbrala nekaj poudarkov, ki se mi zdijo posebej pomenljivi. Psihoanalitičarka Vlasta Polojaz se je med drugim spraševala: "Kako to, da smo se v imenu multikulturnosti prepustili navalu vpisnin neslovenskih otrok, ne da bi se vprašali, kakšne posledice to prinese, kako naj bomo temu kos, kakšna sredstva bi bila primerna itd.? To je seveda vprašanje, ki gre preko omejene pedagoške kompetence šol, ampak zadeva bitnost manjšine in njene prihodnosti." Raziskovalka Sara Brezigar je ponudila nekaj iztočnic iz obsežne študije Instituta za narodnostna vprašanja o stanju slovenske manjšine in razmisleku o razvojnih priložnostih le-te. Glede pomanjkljivega pridobivanja znanja slovenščine otrok, ki obiskujejo šole s slovenskim učnim jezikom, ugotavlja: "Trend, s katerim se namreč sooča šola, ni omejen zgolj na šolo, temveč gre za izziv, s katerim se sooča manjšina... Treba je tudi ozavestiti, da posledic zaradi nezmožnosti šole, da se sama uspešno sooči s tem izzivom, ne nosi zgolj šola, temveč celotna manjšina. Ko to ozavestimo, nam postane jasno, da mora slovenska manjšina pristopiti k temu vprašanju strateško, z nekim celovitim pristopom." Ravnatelj Marijan Kravos je med drugim izpostavil še drug vidik: "V šoli se zavedamo, da moramo naše učence usmerjati v razne zunajšolske dejavnosti v popoldanskih urah v slovenskih društvih. Zavedamo se, da z dotokom teh otrok so tudi slovenska društva postavljena v isto situacijo, zato bi bilo nujno, da se tudi v le-teh polaga važnost na rabo slovenščine ..."
Analize izpred več deset let so žal še vedno aktualne, stanje pa se je celo nekoliko poslabšalo, saj smo danes pred izzivi, ki nam jih postavljajo npr. demografska zima, kronično pomanjkanje kadrov tako med učnim kot neučnim osebjem, stalno spreminjanje normativnih okvirov, ki določajo delovanje italijanskega šolskega sistema. Poiščimo obče sprejemljive sistemske predloge za razvoj, ohranitev, in - zakaj ne - tudi rast našega šolskega sistema, zgledujmo se po dobrih praksah drugih narodnih skupnosti v Italiji in Evropi, bodimo aktivni dejavniki prepotrebnih sprememb, uresničimo zamisel Šolskega foruma. Ne dovolimo, da nas čas - in birokracija - povozita!