Nekdo je bil komunist ...

Nekdo je bil komunist, ker so mu povedali o Titu. Nekdo je bil komunist, ker mu niso vsega povedali o Titu.
Dihotomija Giorgia Gabra v slovenski omaki, za mikrofonom Boris Kobal, ob klavirju Polona Janežič. V sežanskem Kosovelovem domu je bila v ponedeljek zvečer na sporedu predstava Po mojem Slovenci, za katero sta Boris Kobal in Brane Završan priredila monologe in pesmi slovitega italijanskega pevca in igralca, rojenega Gabrščik; »presadila« sta jih na slovenska tla in ugotovila, da imamo Italijani in Slovenci veliko skupnega, da so teksti, ki jih je Gaber pisal pred desetletji, še danes aktualni.
Da se je v njih prepoznalo tudi sežansko občinstvo, sta pričala ploskanje in smeh, ki sta spremljala Kobalovo izvajanje. To je bilo razpeto med ironijo in sarkazmom, med sanjami in realnostjo, med iluzijo in deziluzijo ...»dve mizeriji v enem telesu,« kot pravi Kobal-Gaber.
Gaberjevi monologi in pesmi ne govorijo samo o tem, zakaj so nekateri bili komunisti, temveč tudi o demokraciji, desni, levi in sredinski diktaturi. Pojejo o rokah prijateljev, zdravnikov in »bolnih dotikih v zakristijah«, po novem pa tudi o Sloveniji, ki »ni kriva, da je fasala Slovence«, ta narod herojev, ki ne vedo, kaj bi sami s seboj ...in rabijo tujca, da skrbi zanje.
Kobal je Gabrove besede »začinil« z osebnimi izkušnjami; zamejca, člana »avtohtone pasme, ki ni nikoli šla čez mejo, ampak je meja šla čez njo«. Študenta, ki je ob prihodu v Ljubljano razumel, da je lepo biti član komunistične partije ...če je ta v opoziciji. V Ljubljani se je sredi 70. let počutil kot tujec, tudi humor mu ni nič pomagal: da je med Tržačani in Ljubljančani temeljna razlika je razumel, ko je v ljubljanski gostilni naročil »dve oljki« ...in dobil dobesedno dve oljki.