Junakov nima rada, ker je vsak izmed nas antijunak

Kdor ima opravka z otroki, Elastigirl verjetno pozna. To je mama v animiranem filmu Neverjetni, v katerem družina superjunakov rešuje svet. Elasti pa je tudi psevdonim Claudie de Lillo, časnikarke, blogerke, kolumnistke in pisateljice – njena zadnja knjiga Nina sente je izšla pred nekaj meseci pri založbi Mondadori.

Elasti v teh mesecih potuje po Italiji in bralcem predstavlja novo knjigo; prve dni marca je bila na obisku tudi v naši deželi. V Vidmu je dvorana knjigarne Friuli bila pretesna za vse, ki so jo prišli poslušat: bilo nas je okrog sto.

V pogovoru s pisateljico Ivano Vaccaroni je povedala marsikaj o novem romanu, spletnem dnevniku in delu na radiu. Zanjo smo vseeno imeli še nekaj vprašanj.

Vaša najnovejša knjiga Nina sente je načrtno precej različna od ostalih. Kako ste se znašli v preizkušanju drugačne zvrsti?

Navdušilo me je. Ko pišeš popolnoma izmišljeno zgodbo, imaš izredno svobodo, česar v preteklosti nisem nikoli izkusila. Po navadi sem vedno ohranjala precejšen stik s svojo življenjsko izkušnjo, s to knjigo pa sem odkrila okolje in junake, ki so precej oddaljeni od mene. Zelo sem uživala tudi pri raziskovalnem delu, ki sem ga opravila preden sem začela pisati. Intervjuvala sem taksistke, šoferje podjetja Uber, karabinjerje, bančne funkcionarje, odvetnike. Preučila sem pravilnike Consob, poklepetala s prijatelji, ki so v finančnem svetu doma. Bilo je neke vrste popotovanje. Res pa sem uživala tudi v samem pisanju. V določenem trenutku se mi je zdelo, da me junaki kar sami vodijo naprej.

S knjigo ste se vrnili v finančno okolje, v katerem ste bili zaposleni veliko let, a od tam odšli. Zakaj?

Nina sente je skupek mojih različnih vlog, saj sem vanj skušala vliti svojo življenjsko izkušnjo. Neizogibno je prišlo na dan tudi mojih 20 let kot novinarka na finančnem področju. To področje pa obenem nudi rodovitna tla za kriminalko.

Nina je mati, hčerka, bivša žena, šoferka, ki si v določenem trenutku privošči umik izven meja teh vlog. Koliko so taki pobegi pomembni za preživetje?

Ključnega pomena je, da se človek zna ustaviti in si privoščiti beg iz vsakdana. Trudim se, da si redno izborim trenutke sprostitve, a žal mi to vedno ne uspe.

Nina ni ne posebno močna ne inteligentna ne lepa ne prijazna. Lahko bi rekli, da je neke vrste antijunakinja. Zakaj je njena zgodba zanimiva?

Ker je vsak izmed nas antijunak. Junakov nimam rada. Želela sem ustvariti realen lik, ki niha med zelo svetlimi trenutki in gromozanskimi napakami. Želela sem si lik s šibkimi točkami, ki zgreši in nam gre na živce, a mu potem odpustimo. Želela sem si, da bi bila moja Nina normalna in prav zato očarljiva.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.