Krhkost je rezultat čustveno nepismene družbe

Živimo v času vojn, medtem ko tehnologija hitro spreminja družbo. Odrasli smo zato zaskrbljeni – če ne že prestrašeni. Kako pa vse to vpliva na najstnike, ki so v obdobju odraščanja še posebej ranljivi?

Na to vprašanje sta v nedeljo v polnem tržaškem gledališču Miela, v okviru festivala Scienza e Virgola, skušala odgovoriti psihoterapevt in avtor več knjig Matteo Lancini ter pisateljica Donatella Di Pietrantonio, lanska prejemnica nagrade strega za roman L’età fragile (Krhka starost). Večplasten pogovor, ki ga je vodil umetniški vodja festivala in pisatelj Paolo Giordano, je ponudil vrsto odgovorov s skupno ugotovitvijo: krhki niso le otroci, ampak tudi njihovi starši. Medgeneracijski dialog pa pogosto onemogoča prav nezmožnost ubeseditve čustev.

Priznani psihoterapevt Matteo Lancini je na začetku pogovora priznal, da tako pri starših svojih klientov kot tudi v lastni očetovski vlogi opaža splošno nesposobnost odraslih, da bi ljubili svoje otroke takšne, kakršni so. Prepogosto so otroci »projekt«, skozi katerega starši poskušajo uresničiti lastne neizpolnjene želje. A otroci potrebujejo ob sebi odraslega človeka, ki jih sprejema in podpira.

Vendar posplošitev, da današnje generacije mladih niso sposobne komuniciranja, po mnenju Lancinija ne drži. Res je, da je dialog pogosto pomanjkljiv, vendar za to ne gre kriviti najstnikov. V svoji psihoterapevtski praksi namreč opaža, da mladi iščejo stik z odraslimi, kar mu potrjujejo tudi učitelji, ki jim učenci pogosto zaupajo zelo osebne zgodbe. Iz tega lahko sklepamo, da doma ne najdejo sogovornikov, in to lahko povzroči tesnobo, opozarja psihoterapevt.

Ko je beseda nanesla na nasilje med mladimi, je Donatella Di Pietrantonio poudarila, da ne smemo za vse kriviti družbenih omrežij. Odrasli – in z njimi celotna družba – morajo prevzeti večji del odgovornosti. »Res je, da lahko prek telefona hitro pridemo do nasilnih posnetkov, vendar se moramo vprašati: kdo izvaja to nasilje? Umori, vojne, sovražni govor ... Za vsem tem stojimo odrasli. Vprašajmo se raje, kakšna sporočila pošiljamo mladim,« je bil pisateljičin zaključek, ki ga je občinstvo pospremilo z dolgim aplavzom.