POD PREPROGO: Napuh sioniste vodi v pogubo

Zdaj, ko se skuša Donald Trump izviti iz agresije na Iran, v katero ga je povlekel Benjamin Netanjahu, je vprašanje, kaj si bo izraelski premier izmislil, da ohrani vojno stanje vsaj še do političnih volitev to jesen. Na udaru so Libanon, Gaza, Cisjordanija. Medtem ko je vojna ošibila Trumpa, ki mu novembra na vmesnih volitvah preti poraz, je Netanjahuju življenjsko potrebna.

Hamasov 7. oktober je zanj bil mana z neba, da si je po 40 tednih množičnih demonstracij utrdil položaj, odtlej pa stopnjeval agresije: genocidu v Gazi, ki se kljub premirju nadaljuje, je sledilo etnično čiščenje Jeruzalema in Cisjordanije, okupacija južne Sirije, več agresij na Iran in Libanon, napadi na Jemen in Irak, likvidacija vsakršnih s palestinskim osvobodilnim bojem povezanih voditeljev.

Ko svet ne reagira, si agresivni sionisti drznejo vse več. Ker ni bilo posledic, ko so prvo Freedom flotiljo prestregli v mednarodnih vodah, so drugo napadli že pred obalo Krete, tisoč kilometrov od Izraela. Na italijanskem čolnu (in torej ozemlju) so ugrabili Brazilca Thiaga Avilo in Palestinca s španskim državljanstvom Saifa Abu Kešeka in ju kot trofeji v dar vse bolj krvoločni domači javnosti odvedli v mučilnice ministra Itamarja Ben Gvira v Aškelonu. Taisti Ben Gvir je praznoval 50. rojstni dan s simbolom vislic na torti, s katero je slavil uvedbo smrtne kazni le za Palestince, nov korak v smer rasizma in apartheida.

In kaj o vsem tem EU? Ursula von der Leyen in Kaja Kallas, kot da ju ni. Vznemirjeni sta le zaradi ruskih umetnikov na beneškem bienalu. Grška vlada, talka izraelskih investicij in izsiljevanj, je molče prenesla piratsko agresijo pred Kreto. Vse to bo le še okrepilo napuh sionistov. Zunanji minister Izraela Gideon Sarr se prešerno posmehuje iz Evrope, ko se zahvaljuje Giorgii Meloni, ker preprečuje sprejetje sankcij EU, ki bi Izrael prisilile k spoštovanju mednarodnega prava.

Izrael se pogreza v delirij vsemogočnosti, ki sloni na vojaški premoči in potuhi Zahoda. A to ne vodi v mir in sožitje, ki ju ne bo brez pravičnosti in enakopravnosti. Konec te zgodbe bo slej ko prej katastrofalen ne toliko za Netanjahuja in njegovo vladno kliko, ampak za večino Izraelcev, ki se ne znajo upreti logiki nasilja.

Ne od danes, ampak že od leta 1948, je te dni lucidno zapisal Haaretzov novinar Gideon Levi. »V izvoru naše države je nakba. Na dan, ko mi praznujemo neodvisnost, se drug narod, ki je na tej zemlji živel pred nami, spominja katastrofe.« Kar se je začelo leta 1948, še traja. Nakbe ni konec. »Načela sionizma ostajajo nespremenjena, prav tako politike vseh izraelskih vlad. Ista načela, isti cilji, iste metode že 78 let: ideologija judovskega suprematizma, pohlep po zemlji in prepričanje, da je mogoče preživeti samo z mečem.«

»Izraelci so prepričani, da jim je vse dovoljeno. Ne priznavajo več nobenih omejitev uporabe vojaške sile ali teptanja suverenosti držav v regiji,» meni Levi. »Medtem pa pod površjem že 78 let vrejo verska prepričanja: Bog je to zemljo dal Judom in samo njim. Biblična obljuba kot listina o lastništvu.«

Ni si Netanjahu izmislil okupacije ne judovskega suprematizma. Vse to traja od leta 1948 in se je leta 1967 in 7. oktobra 2023 le še stopnjevalo, pravi Levi. »V dveh letih in pol je Izrael likvidiral velik del regionalnih voditeljev, bombardiral skoraj vse sosede, neomejeno uporabil vojaško moč in zagrešil obsežne vojne zločine.«

V Izraelu se nihče ne zavzema za resnico in spravo, s katerima se je Južna Afrika izvila iz apartheida. Judje Palestincev nimajo za sebi enakovredne. Vprašanje »zakaj nas svet sovraži?« likvidirajo z očitkom, da je ves svet antisemitski. »Moramo si priznati, da Izrael nikoli ni bil demokracija, ker demokratične pravice nikoli niso veljale za Palestince. Kjer vlada trajen vojaški režim, tam ni demokracije!« trdi Levi.

To ne more trajati v nedogled. Temni oblaki se zgrinjajo na izraelskem nebu. Čas, ko je Izrael imel ZDA v žepu, se izteka. Če se ne bo že Donald Trump izvil iz smrtnega objema, se bo gotovo, kdor mu bo sledil čez tri leta. Tudi Evropa čaka signal iz Washingtona, da spremeni svojo politiko. A tega, svari Levi, se nihče v Izraelu noče zavedati. Z megalomansko in agresivno politiko drsijo v pogubo, kažejo sredinec globalnim institucijam in mednarodnemu pravu. Nekega dne bo tega konec. Izrael bo takrat plačal težak davek.