TRUMPOV MODEL: Za tajkuna je vojna le del poslovne logike

Skupni ameriško-izraelski napad na Iran ni »nevarna eskalacija na Bližnjem vzhodu«, kot ga previdno opisujejo zahodni voditelji, temveč neposreden vojaški obračun z iranskim režimom. Hkrati je učbeniško udejanjanje poslovnega modela Donalda Trumpa, ki sloni na pravilu: najprej udari, nato od drugih zahtevaj, naj ga pravno, politično in moralno utemeljijo.

Trump je na tak način deloval že kot nepremičninski tajkun. Njegov uspeh je bil rezultat agresivnega pritiska, visokih tveganj, neskončnih pravnih sporov in naknadnih prilagajanj pravil v lastno korist. Medtem ko so v gospodarstvu poravnave in tožbe pogosto le strošek poslovanja, pa ima ista logika v politiki velike družbene posledice z geopolitičnimi trenji in smrtnimi žrtvami.

Napad na Iran pomeni tudi kršitev ustave ZDA. Brez jasno in javno izkazane neposredne grožnje ter brez predhodne odobritve ameriškega kongresa je namreč uporabo sile težko predstaviti kot zakonito samoobrambo. Tudi t. i. preventivna vojna, ki je zadnje čase tolikokrat omenjena, je v nasprotju z mednarodnim pravom, ki ga sicer tako ZDA kot Izrael redno kršita brez posledic. Represija iranskega režima pa ne spremeni temeljnega dejstva, da sila sama po sebi še ne ustvarja pravne legitimnosti.

Še nekaj drži, in sicer da Trump ne mara izgubljati časa. Za poslovneža je čas denar, zato so zanj dolgotrajni diplomatski procesi nepotrebno guljenje stolov. Predsednik-tajkun želi hiter, otipljiv in politično unovčljiv rezultat. Za razliko od Vladimirja Putina, Xi Jinpinga ali Alija Hameneja namreč Trump ni avtoritarec z neomejenim rokom trajanja, temveč politik, vezan na volilni cikel. Ameriškim volivcem bo moral zato pred novembrskimi vmesnimi volitvami pokazati oprijemljive rezultate svojega drugega mandata, pri čemer se mu več ključnih obljub že vrača kot politično breme. Trgovinska politika ni prinesla obljubljenih učinkov, saj so stroške visokih carin do njihovega preklica v veliki meri nosili ameriški potrošniki, migracijska politika je sprožila sodne blokade in zgražanje javnosti, obljube o hitrem koncu vojne v Ukrajini pa so ostale neizpolnjene.

Za politika, ki razmišlja kot poslovnež, je to nevaren položaj. In kadar rezultatov ni, jih je treba ustvariti na hitro, očitno tudi z vojaško silo. Denimo z 12-dnevno vojno, ko je bilo junija lani ubitih 1200 Irancev, ali z zdajšnjo vojno, ki je že prvi dan zahtevala smrt več kot 80 deklic, ki so sobotno jutro začele v šoli. Kmalu po začetku pouka so stavbo - podobno kot v Gazi - pokončale izraelske rakete.