Letos me preganja zelo močen občutek, da se leto 2024 še ni zaključilo, da je nekako še v teku. Pustilo je za sabo veliko odprtih tem, nezaključenih debat in pričakovanj. Leto 2024 je zamudniško leto. Spominja me na tiste univerzitetne kolege, ki so vsakič oddali svoje naloge dva ali tri tedne po roku.
Odprta poglavja se razvejijo na raznotera področja. Vsem je jasno, da ne kaže dobro na geopolitični sceni; nevarnosti večje vojne že dolgo nismo čutili tako blizu. Kljub mračnemu obzorju ne vemo, kam pravzaprav pelje to poglavje. Trenutno Poljska razpolaga z najmočnejšo vojsko v Evropi, ker se je zadnja leta privajala ideji, da jo Rusija lahko napade. Ali bodo druge države sledile Poljski? Verjetno se bo Evropa prej ukvarjala z drugo nerešeno temo, in sicer s še odprtimi poglavji Avstrije, Nemčije in Francije. Ali bo Avstrijo zdaj vodil nevarni, populistični in fašistoidni demagog? Nemška AfD samo čaka na avstrijski podvig, da se lahko še sama izkaže na svojih tleh.
Če za hip pokukamo na drugo področje, pomislite, koliko je še nerazrešenih dvomov okrog umetne inteligence. Lani smo prebirali na kateremkoli novem izdelku »umetna inteligenca«, kot bi to bila paradigma dobrega in kvalitetnega. Verjetno takega napredka ne bi bilo, če ne bi napredovali tudi mikročipi, ki lahko vedno hitreje predelajo vse vnesene podatke.
Morda najpomembnejša tema, ki smo jo pustili odprto kot bukvo sredi mize, je vstop v novo obdobje Donalda Trumpa.
Kako razumeti fenomen, ki spaja med sabo protislovja in očitno prodaja neko iluzijo? Na pomoč, da bi kaj več razumel o tako kompleksni državi, mi je priskočila knjiga Empire of Illusion, The End of Literacy and the Triumph of Spectacle (Imperij iluzije, konec pismenosti in zmagoslavje spektakla), ki jo je novinar Chris Hedges izdal leta 2009. Sporočilo knjige nas nagovarja še danes, saj Hedges razmišlja o tem, kako »finančni zlomi vodijo v politični ekstremizem«. In pojasnjuje: »Jeza, ki vre iz obubožanega in odrinjenega delavskega razreda, napoveduje bližajočo se in nevarno desničarsko reakcijo.« Zakaj niso možne drugačne reakcije? Ker smo sprejeli pravila igre iluzije: teatralno je zamenjalo »naravno, pristno in spontano«. Nič novega pod soncem pravzaprav, »zadnji izdihljaji vseh imperijev,» nas spomni Hedges, »od Aztekov do starih Rimljanov, francoske monarhije in Avstro-Ogrskega cesarstva, so bili zaznamovani z odtujenostjo elit od resničnosti«.
Kjer so interesi preveliki, določenih resnic ne bomo slišali. Kar pomeni, da pravih reform (kot smo videli s klavrnim Obamovim poskusom prenove zdravstva) ni mogoče izpeljati. Razlog te nemoči je, da so ZDA z leti postale korporativna država in so tako »uspešno blokirale javno razpravo o alternativnih oblikah oblasti«. Demokratska in republikanska stranka sta v rokah korporacij, lahko bi rekli, da tekmujeta za njihovo naklonjenost, in ne za dobrobit ljudi - čemu bi se stranke mučile, ko vsi vemo, da čedalje manj ljudi hodi na volitve? Hedges opozarja: »Pasivnost, ki jo goji kultura iluzij, izkoriščajo demagogi, ki se predstavljajo podložni populaciji kot rešitelji. Ponujajo sanje o slavi.« Make America Great Again. Takim se je treba pač klanjati, če želimo preživeti v igri moči. To je dobro razumel tudi Jeff Bezos, ki je cenzuriral karikaturo pri svojem časopisu Washington Post. Ilustratorka Ann Telnaes je med klečeplazce pred Trumpom narisala tudi Jeffa Bezosa, ki je karikaturo preprosto prepovedal. Ilustratorka se je od časopisa umaknila.
V družbi, v kateri so merila za kakovost »bogastvo, spolne osvojitve in slava«, se glas svobodnega novinarja, ki iluzije ne sprejme kot dogmo, zasliši kot blasfemični krik. Fikcija prekriva in blaži. Konec demokracije ne zaskeli tako boleče v razposajeni družbi.
Čeprav je knjiga Chrisa Hedgesa izšla leta 2009, so vsebovane misli in citati zelo aktualni. Recimo, ko nas avtor spomni na besede politologa Sheldona Wolina, ki je zapisal, da sta »apolitičnost, celo antipolitičnost, zelo močna elementa, ki nas bosta peljala v radikalno diktatorsko smer«.
Ampak to šele leta 2025.