POD PREPROGO: Brez pravičnosti ne bo miru

Primum vivere - najprej preživeti, potem pride vse drugo. Zato je razumljivo olajšanje v Gazi ob dogovoru o prekinitvi morije. Maščevalska ihta se sicer še ni polegla. Samo v noči po dogovoru so ubili 73 ljudi, od teh 20 otrok in 25 žensk, 230 pa je bilo ranjenih. Ker v razrušenih bolnišnicah ni niti približno primerne oskrbe, bodo mnogi podlegli. Masaker prav do zadnjega. Kot v Auschwitzu, kjer so peči delovale na polno, tudi ko je rdeča armada že dihala za vrat nacistom.

Olajšanje velja tudi za družine talcev, izraelskih in palestinskih. Če bo dogovor obveljal, bomo videli, koliko je še živih. Vsaj 33 izraelskih žensk, otrok in civilistov v prvi rundi, vojaki bodo sledili. Na drugi strani naj bi Izrael izpustil tisoč zapornikov, desetino vseh. Večina ni obsojenih, saj je izraelska vojska v Gazi in na Zahodnem bregu pred in še bolj po 7. oktobru 2023 izvajala racije in samovoljno odvedla kogarkoli, osumljenega ali ne. Talci pač.

Olajšanje je na mestu, triumfalizem ne. Politiki, ki so ves čas molče sprejemali genocid kot sveto pravico Izraela do samoobrambe in zdaj blodijo o trajnem miru, dveh državah in še ne vem čem, še sami sebi ne verjamejo. Isto v medijih. »Palestinci se pripravljajo na vrnitev v svoje domove,» je v sredo vzhičeno poročala TV novinarka. Prosim? Katere domove, ko pa je Gaza ena sama ruševina?

Joe Biden odhaja v pokoj s tolažbo, da je dosegel vsaj en uspeh, potem ko se je Benjamin Netanjahu ves čas norčeval iz njega. Naj nam bo všeč ali ne, je Netanjahuja v dogovor prisilil Donald Trump. Netanjahu ga ni želel, niti mu ni bilo mar za talce, kot dobro vedo in glasno povedo svojci. Tudi uničenje Hamasa je bilo le pretveza, likvidiral je nekaj voditeljev, nazadnje pa se pogodil z bratom ubitega Jahje Sinwarja. Vojno je potreboval za lastno politično preživetje, ki je zdaj močno ogroženo. A Trump je tako ukazal in Bibi se hočeš nočeš mora prilagoditi.

Trumpu ni mar za Palestince. Brigajo njega te malenkosti. On raje gleda na Abrahamove sporazume s Savdsko Arabijo in zalivskimi monarhijami, na kitajski svilni poti alternativne trgovske poti med Indijo in Izraelom kot kolonialno izpostavo Zahoda v arabskem svetu, na strtje že ošibljenega Irana, ki bi spravilo v zadrego zvezo Brics, zlasti Ruse - kupce iranskih dronov in Kitajce - kupce iranske poceni nafte.

Netanjahu ni pomemben. Lahko se žrtvuje. Čas je za novega voditelja z manj okrvavljenimi rokami, četudi se Bibiju ni bati pregona zaradi očitnih vojnih zločinov in morda genocida. Zahod, v tem ni razlike med Bidnom in Trumpom, je Meddržavno sodišče ICJ, ki preiskuje genocid, in Kazensko sodišče v Haagu že odvrgel kot odrabljeni cunji. Za dogovor o premirju je Trump Netanjahuju obljubil imuniteto. Kot prva kokoš, ki znese jajce, se je iz Rima takoj oglasila Giorgia Meloni rekoč, da je v Italiji dobrodošel.

Naj se še varamo z demokracijo in pravico? Dajmo sodišči ukiniti in si priznajmo, da mednarodne pravičnosti ni, je le še zakon močnejšega. Nikar si ne delajmo utvar, da bi kdo pod ruševinami Gaze iskal dokaze o vojnih zločinih. Ali da bomo kdaj izvedeli, zakaj je Izrael kljub vsem opozorilom dopustil 7. oktober in še povečal njegov tragični obračun. Le manjši del izraelske javnosti zahteva resnico. Morda bo v Izraelu kdaj prišlo do obračuna in bodo Netanjahu in njegovi klicani na odgovornost. Svet pa gleda drugam, ni mu mar za žrtve, za odgovornosti, za pravičnost, brez katere v Palestini ne bo miru.

To naj vzamejo na znanje tudi Palestinci, ki bodo še naprej životarili v režimu apartheida, okupacije, ali v begunski diaspori brez vrnitve. Tako je že od leta 1948, tako bo še naprej.

Skorumpirana in kolaborantska palestinska avtoriteta je sama talka Izraela, zatajila je svoje ljudstvo. Ko bi kdo v ZDA ali EU zares verjel v rešitev dveh držav, bi pritisnil na Izrael, da izpusti iz zapora Marwana Barghoutija, laičnega karizmatičnega liderja, ki edini lahko poenoti narod z islamisti vred. A prav tega Izrael noče: divide et impera. Barghouti bo še naprej gnil v svoji celici, Hamas pa nabiral sile za naslednji, še bolj krut in brezupen upor. Prva palestinska intifada leta 1987 je bila pretežno nenasilna, druga po izigravanju v Oslu in Daytonu je leta 2000 sprožila samomorilske atentate. Tretjo smo videli 7. oktobra. Kakšna bo četrta?