Sreda, 24 julij 2024
Iskanje

POMISLEKI: V Havano smo poslali kubansko kavo

Kuba |
19. jun. 2024 | 11:47
    Dark Theme

    Kar malo v zaodrju velikih svetovnih dogajanj, resnih in nevarnih, se je v Havani nedavno zgodilo, da so tja priplule ruske vojne ladje. Nekateri so komentirali, da se morda bliža ponovitev kubanske raketne krize, ki je svet skoraj pahnila v jedrsko vojno pred več kot šestimi desetletji. Takrat je zaradi sovjetskih vojnih ladij in raketnih ramp trepetal ves svet. Po drugi vojni nikoli prej in tudi pozneje ni bilo tako napeto. Zadrego sta rešila tedanja blokovska prvaka, v Moskvi Nikita Hruščov, v Washingtonu John Kennedy. Fidelu Castru nista niti povedala, kaj se dogaja, dokler se nista pogodila in nevarnost ni bila mimo. Do smrti je zameril obema.

    Američani, ki se jim prihod ruske podmornice očitno ne zdi kaj posebej hudega, so vendarle hitro poslali svojo moderno podmornico na isti kubanski otok, le da so vpluli na jugovzhodni obali v svoje oporišče Guantanamo blizu Santiaga. Rusi so več kot tisoč kilometrov daleč na severozahodni strani, v Havani.

    Drugi v Evropi so se spomnili, da tudi po Sredozemlju plujejo vojaške ladje, niso ruske, so pa ameriške, zasidrajo se tudi v našem koprskem pristanišču, pa se nam to zdi turistična zanimivost, v začetku je bila celo znamenitost. Gostilničarji so jih vedno veseli, hiše, ki bi jim rekli javne, če bi bile dovoljene, morajo najemati tujo delovno silo za čas, ko so ob obali mornarji.

    Znanci so iz Havane sporočili, da ob obali stojijo dolge vrste firbcev, čakajo, da si bodo ogledali čudo moderne vojaške tehnike, o tem mediji ne poročajo veliko. Tuje delovne sile za dobrodošlico mornarjem jim ni treba najemati, domače je dovolj, saj ni več turistov kot v obdobju pred covidom. Tudi ruskih in ukrajinskih turistov ni več na Kubi kot nekoč, kanadski pa menda tudi nočejo več na otok, ki jim ne ponuja več varnosti kot nekoč. Svojčas si lahko po katerem koli kubanskem mestu hodil ob kateri koli nočni uri, zdaj ni več tako.

    Pomanjkanje je prineslo nezadovoljstvo, nezadovoljstvo je prineslo iskanje dobrin, to pa je naplavilo nasilje. Kanadčani, ki so bili cenjeni in množični gosti kubanskih turističnih centrov, veliko so jih tudi zgradili, so v Karibe takoj za Rusi poslali svojo vojno ladjo, njihovi mornarji si bodo menda ogledali ruske manevre.

    Potem, ko se je vznemirjenje zaradi ruskih ladij malo pomirilo, je šele prišlo na vrsto spoznanje, da je pač popolnoma normalno in pričakovano, da Kubanci v svoje vode povabijo rusko floto. Navsezadnje razen Rusov že spet nimajo več nikogar, na katerega bi se lahko zanesli in naslonili. Od lepih besed in ploskanja ostankov svetovne kavarniške revolucionarne levice pač ni mogoče živeti. Če zanje ne bodo poskrbeli Rusi, bodo hodili peš in doma bodo čepeli lačni, vsak dan huje bo, pa je že zdaj resno in skrb vzbujajoče.

    Njihovi poskusi oživljanja gospodarstva, morda čudežnega rojstva nekakšne zasebne pobude, ki so jo dokončno ubili pred šestimi desetletji, ko je minila nevarnost zametka svetovne vojne v Karibih, so se doslej izjalovili vsi po vrsti. Vmes so z otoka izginile cele generacije mladih ljudi. Niso se uprli, raje so poleteli ali odpluli v beli svet.

    O Kubi in Kubancih pravzaprav ne pišem samo zato, ker so na otok priplule ruske ladje, ampak tudi zato, ker smo v naši širši družini dobili obisk iz Havane. Abuela (nona) naših vnukinj in njena hči sta rabili vsaj pol meseca, da sta malo glasneje spregovorili o stanju duha doma. Sprva sta povedali, da se imajo dobro, mir je, nič jim ne manjka. Odkar se nismo videli, je bil njun sin in vnuk dve leti za zapahi, ker se je tistega usodnega enajstega julija peljal s prijatelji mimo, ko so študenti prvič malo bolj odločno protestirali, pa niti pol tako odločno in glasno, kakor smo navajeni v Evropi. Zdaj je že nekaj časa doma, nekako se je znašel, o hudih časih za zapahi Revolucije pa menda sploh noče govoriti. Tudi ljudje, ki so bili nekoč na Golem otoku, niso govorili o temnih časih.

    Ko sta se že skoraj odpravljali nazaj domov v Havano, sta se ženski odprli. V gosposkem delu mesta živita, pa ni več mogoče hoditi naokrog zvečer. Najhuje pa je, sta potarnali ob kavi, da kave, ki jo Kuba v izobilju izvaža, na otoku sploh ni mogoče dobiti, tudi nič drugega ni.

    Prav tako kot v Trstu je tudi v Ljubljani mogoče kupiti kubansko kavo. Poslali smo jo v Havano.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani