Sonja Prosenc: Priča smo grajenju nevidnih steklenih mej

V tekmovalnem programu 36. Tržaškega filmskega festivala, ki se zaključuje danes, so v sredo predpremierno prikazali celovečerni film slovenske režiserke Sonje Prosenc Odrešitev za začetnike, za katerega je na Festivalu slovenskega filma prejela vesno za najboljši celovečerni film in za najboljši scenarij, nagrajen pa je bil tudi v Sarajevu. V glavnih vlogah nastopajo Marko Mandić, Katarina Stegnar, Aliocha Schneider in Mila Bezjak.

Je film mogoče interpretirati kot kritiko slovenski družbi?

Film na nek način izhaja iz mojega otroškega spomina, ko nam je ob cesti zagorel avto in so drugi kar vozili mimo. Spomin na to sicer ni bil povod, da sem se lotila tega filma, ampak se mi je zdel dober način, kako pristopiti h komentiranju družbenega razslojevanja. V Ljubljani na primer, pa tudi drugje, gradijo ogromno stavb z luksuznimi stanovanji, na drugi strani pa mlade družine sploh nimajo dostopa do stanovanja, kaj šele do luksuznega.

Na film, ki sem ga začela pisati leta 2017, pa je vplivala tudi izkušnja lockdowna med covidom. Ideja zapiranja v mehurčke, s postavljanjem nevidnih mej med nami, mi je dala razmisliti o izolaciji, ki smo ji priča ne le v slovenski družbi, ampak tudi širše. To so koncepti, okrog katerih smo zgradili film: nevzdržnost stanja, ki povzroča totalno izgubo empatije. Zdi se mi, da smo kot družba na različnih nivojih priča grajenju nevidnih »steklenih« mej.

Srečanje dveh zelo različnih družin sproži zanimive posledice ...

Družina Kralj skorajda vse, kar se ji približa, dojema, kot če bi prihajalo iz nekega drugega vesolja. Tudi Julien, ki vstopi v družino, je kot nek »alien«. In tudi zato odločitev, da bo to lik, ki pride iz neke druge države, s čimer se pojavi še jezikovna ovira. Z vsem tem smo želeli poudariti, kako filmska družina doživlja vse to, kar se ji približuje in po njihovem mnenju vdira v njihov varen mehurček, kot drugost, kot popolno grožnjo.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku